Kazalo je že, da se bo letošnji nagovor ob tudi državno zapovedanem rimokatoliškem prazniku Marijinega vnebovzetja ljubljanskega nadškofa in metropolita Franca Rodeta iztekel brez že običajnih žolčnih izlivov najrazličnejših civilnodružbenih organizacij. Tak vtis so pri domačem državljanskem občestvu sprva vsaj poskusili poustvariti v državotvornih trobilih večinskega diskurza. Toda nekoliko zakasneli reakciji zaenkrat še civilnodružbenega Foruma za levico in celo vladnega ministra za šolstvo in šport Slavka Gabra, bi moralo slediti še kar nekaj reakcij civilnodružbenih predstavnikov domačih, tudi s strani države in ne le domače rimokatoliške cerkve marginaliziranih in deprivilegiranih družbenih skupin. Tako naj bi vsaj bilo, če naj tudi v bodoče ohranimo iluzijo, da je Slovenija še vedno sekularna, torej posvetna in demokratična država.
Kazalo je že, da se bo letošnji nagovor ob tudi državno zapovedanem rimokatoliškem prazniku Marijinega vnebovzetja ljubljanskega nadškofa in metropolita Franca Rodeta iztekel brez že običajnih žolčnih izlivov najrazličnejših civilnodružbenih organizacij. Tak vtis so pri domačem državljanskem občestvu sprva vsaj poskusili poustvariti v državotvornih trobilih večinskega diskurza. Toda nekoliko zakasneli reakciji zaenkrat še civilnodružbenega Foruma za levico in celo vladnega ministra za šolstvo in šport Slavka Gabra, bi moralo slediti še kar nekaj reakcij civilnodružbenih predstavnikov domačih, tudi s strani države in ne le domače rimokatoliške cerkve marginaliziranih in deprivilegiranih družbenih skupin. Tako naj bi vsaj bilo, če naj tudi v bodoče ohranimo iluzijo, da je Slovenija še vedno sekularna, torej posvetna in demokratična država.
Toda dosti bolj kot sicer pravilno opozorilo na dvojno moralo v domačem vrhu rimokatoliške cerkve za svoje potrebe politično profilirajočega se Foruma za levico, katerega nadaljna usoda je zaradi medsebojnih različnih pogledov in kompleksnega procesa usklajevanja enotnega stališča čedalje bolj negotova, je zanimiva reakcija liberalnega šolskega ministra Slavka Gabra.
Odziv prvega po politično volji na to mesto postavljenega šolnika, ki se je postavil v bran slovenski šoli in spet enkrat znova zavrnil poleg posebnega sporazuma z Vatikanom drugi največji politični projekt domače rimokatoliške cerkve. Ta je uvedba verouka v zaenkrat še javne slovenske šole. Samoupravnim komunistom sicer lahko res očitamo marsikaj, toda ne da bi bili nazadnjaški pri uveljavitvi sekularne države in obveznega javnega šolstva. Da je cerkev ločena od države, ter torej sodi zgolj v zasebno sfero verujočih državljank in državljanov, je namreč ena največjih pridobitev že buržoazne revolucije, ki je to razmejitev kot pridobitev državljanskih pravic uveljavila. Rimokatoliško občestvo pa je lahko svoj podmladek – sicer pogosto tudi proti njegovi volji – k verouku pošiljalo tudi v najbolj rdečih časih slovenske zgodovine.
Verouk – ta temeljni institut za vcepljanje rimokatoliške zavesti in ukalupljanje upornega duha odraščajoči mladini - ki ga imajo na voljo dušebrižni pastirji na državnem plačilnem seznamu – pa tako že od nekdaj poteka v za ta namen usposobljenih prostorih župnišč. Problem torej ni v tem, na kar s figo v žepu politikantsko opozarja nadškof Rode. In sicer, da bi se z uvedbo verouka v domače zaenkrat še javne šole sami po sebi razrešili problemi vzgoje vseh v 21. stoletju odraščajočih državljank in državljanov. V zasebnost verujočim staršem, ki zaradi lastne vzgojne nemoči ali pa katerihkoli že drugih vzgibov, verjamejo v vse dobrodeti veroučne vzgoje, ki jo lahko njihovim potomcem nudijo slovenski duhovniki, je ta namreč že omogočena. In tako je bilo tudi v sedaj že nepreklicno nekdanjih socialistično-samoupravnih časih, po katerih se je v prazničnem nagovoru nekoliko stožilo celo samemu nadškofu Francu Rodetu.
Vedno vnovično ponavljanje iste zgodbe o nujnosti uvedbe verouka v slovenske javne šole, ki jo, ko mu je zagotovljena prime-time medijska pozornost, znova na plan povleče domači vrh rimokatoliške cerkve, je namreč povsem politično motivirano. Nobenih resnih raziskav namreč ni, ki bi potrjevale, da so otroci v zasebnosti rimokatoliško verujočih staršev, kaj bolje vzgojeni kot pa ostali. Z morebitno uveljavitvijo predmeta verouk v slovenske šole pa bi se rimokatolištvo pripoznalo kot povsem državna religija in ideologija. To pa ni nič drugega kot politični projekt nasilne rekatolizacije slovenske države. In zato je bilo nekako tudi prav, da se je šolski minister, pa čeprav s suhoparnimi analizami in navajanjem statističnih podatkov in za prihodnje predvidenih ukrepov sploh oglasil in se postavil v bran šolnikom, ki jim načeluje.
Toda za uspešen projekt rimokatolizacije slovenske države 21. stoletja, katerega se oklepata domača rimokatoliška cerkev in politične stranke, katerih politični kapital parazitira na v Vatikanske poglede na življenje verujoče občestvo, bi bilo potrebno spremeniti tudi slovensko ustavo. Hkrati pa rekatolizacijo in katoliško razodetje izpeljati tudi nad celotnim drugim delom v druge bogove, božanstva ali pa denimo vesoljni nič verujoče državljanke in državljane. Sporočilo liberalnega šolskega ministra bi zato moralo biti še bolj jasno in odločno. Ponovna rekatolizacija v multikulturni Evropi 21. stoletja namreč nima kaj iskati.
Seveda pa je mlačna reakcija šolskega ministra Slavka Gabra nekoliko bolj razumljiva, če v obzir vzamemo delovna nevnemo Urada za verske skupnosti, ali pa cincanje ljubljanskega mestnega sveta glede urbanističnega predloga za začetek gradnje prvega islamskega verskega in kulturnega centra. Tudi v Liberalni demokraciji Sloveniji se namreč pripravljajo na prihajajoče parlamentarne volitve. Očitno tako je, da bo z ustavo določena zasebna verska pripadnost, spet ena od tem, na katere limanice se bo lovilo volilce.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment s političnim projektom domače rimokatoliške cerkve - rekatolizacijo slovenskih javnih šol v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>