Andrzej Dybczak

Andrzej Dybczak se je rodil leta 1978. Je magister etnologije in živi v Krakovu. Med študijem se je iz zanimanja in želje po iskanju prvinske narave in ljudi, ki še vedno živijo v sožitju z njo, odpravil k plemenu Evenki v Sibirijo. Avtor je pri Evenkih bival nekaj mesecev, spal z njimi v stožčastih šotorih »čumih«, kadil njihove zvite cigarete brez filtra, v večno mokrih oblačilih lovil ribe, zbiral storže in zapisoval zgodbe, igral šah in pil vodko. Ob priložnosti je svoje gostitelje povprašal tudi o duhovih tajge, govorečih skozi ogenj. Ti so opozarjali, da je v tem oddaljenem svetu navzoč tujec.

Potopisni roman Gugara, katerega odlomek bomo poslušali v zadnji oddaji poljskega cikla, je pisateljev knjižni prvenec. Dybczak ga je napisal po svojem drugem obisku tega nomadskega plemena in v njem opisal usodo izginjajočih Evenkov. Roman je izšel pri založbi Zelena sova leta 2008. Istega leta je pisatelj skupaj z režiserjem Jackiem Nagłowskim posnel istoimenski dokumentarec, ki je dobil glavno nagrado na 48. Krakovskem Filmskem Festivalu, predstavljen pa je bil tudi v Cannesu in na Planete Doc Review.

In kdo sploh so Evenki? Gre za avtohtono nomadsko ljudstvo severne Azije, ki v večjem številu prebiva na območju Rusije, Kitajske in Mongolije. V Rusiji so priznani kot avtohtono prebivalstvo, na Kitajskem pa jih prištevajo k eni izmed 56-ih priznanih kitajskih etničnih skupin. Evenkov je približno 67.000 in govorijo dva jezika: evenškega in ruskega. Sami sebe imenujejo z več izrazi, med katerimi sta najbolj znana »even« in »evenk«; slednji je bil leta 1931 sprejet kot uradno poimenovanje ljudstva. Antropološko pripadajo bajkalski ali paleosibirski skupini mongolskega tipa. Pleme izvira iz starodavnega paleosibirskega ljudstva, ki je poseljevalo območje reke Jenisej do Ohotskega morja. Njihov jezik je po številu govorcev največji v severni skupini tunguško-mandžurskih jezikov. V času Sovjetske zveze je Evenke doletela usoda mnogih nomadskih plemen. Odvzeli so jim večino jelenjih čred, pobijali plemenske šamane in veliko ljudi poslali na prisilno delo. Tistih, ki še živijo tradicionalno, je danes malo in še ti nimajo dovolj jelenov za preživetje. Tako so prisiljeni opustiti tradicionalen način življenja, povezan z bivanjem v šotoru, ekološko etiko in animističnimi prepričanji. Da bi preživeli, zaposlitev iščejo v njim tujem mestnem okolju. Ker pa so se pogosto nezmožni prilagoditi mestnemu načinu življenja, jih veliko zapade v alkoholizem ali zlorabo drog.

Naslov Gugara izhaja iz evenške besede za zvok zvončka, ki ga uporabljajo pastirji severnih jelenov. Knjiga je svojevrsten preplet različnih žanrov, od dnevnika, reportaže do potopisnega romana. Dokaj surova proza se obrača navzven. V svet, ki ga je avtor opazoval in k ljudem, ki jih je spoznal. Posamezni prizori si ne sledijo kronološko, pač pa nas avtor brez kakršnega koli opozorila vrže v tajgo. Čeprav je pogosto soudeležen v dogajanju, o sebi in svojih občutjih spregovori le redkokdaj. Več pozornosti nameni prebivalcem tega nenavadnega sveta. Seznani nas s Tatjano, gospodinjo »čuma«, ki pri igranju dame vedno zmaga, njenim možem, redkobesednim Dimitrijem in njunima otrokoma: učiteljem Kolo, ki kljub svoji izobrazbi ostaja navezan na domačo zemljo, in najstnikom Maksimo, ki hoče postati pastir, takšen, kot so bili njegovi predniki. Prav tako predstavi druge prebivalce iz goščav tajge: pijanca Bosmana, molčečo Nino in družinskega prijatelja Nikito. Ti so skoraj vedno ogreti z industrijskim špiritom, ki je pravzaprav vse, kar jim je ostalo. Dybczak nikoli ne poskuša ocenjevati svojih gostiteljev, ljudi sprejema in z zanimanjem, korak za korakom, odkriva njihovo, obenem pa tudi svojo drugačnost. V tej majhni družbi je namreč sam razumljen kot nekakšna pokora, čudak, za katerega nihče ne ve, zakaj je prišel. Je tisti, ki se včasih v tajgi izgubi in ne razume vseh skrivnosti, ki mu jih zaupata Dimitrij in Tatjana.

Ravno način naracije je tisti, ki bralce Gugare vznemiri, pa čeprav tega vznemirjenja ne bi znali natančno opisati. Kot da bi bil bralec postavljen v vlogo čudaka, ki se, vržen v tajgo, ne znajde najbolje. Kljub temu pa skuša razumeti ta drugačen, mističen in edinstven svet in ki ga pleme, ki ga je civilizacija degradirala, kljub njegovi drugačnosti sprejme medse.