Kapital je seveda z lahkoto našel številne načine, kako v kontekst rejv in tehno kulture umestí različne reprezentacije in izniči ravnino imanence telesa brez organov, vsiljujoč mu lastno kvazi-konkretno podobo, ki nima več nič skupnega z revolucionarno željo in politiko užitka. To seveda ni nič novega. Vendar novost pričujoče paradigme sestoji v tem, da se danes užitek, želja, upor, eksces, presežek, moč in podobno do potankosti ujemajo z samorevolucioniranjem samega kapitalizma.
Oddaja v celoti:
Povzetek oddaje:
Če je po Althusserju ideologija »imaginarno razmerje med individuumi in njihovimi realnimi eksistenčnimi razmerji«, lahko rečemo, da gre pri sodobni kapitalistično-potrošniški ideologiji za neko čudaško, pervertirano, obrnjeno ideologijo. Po eni strani so naša »realna« eksistenčna razmerja vse bolj »imaginarna« - lep primer za to je sedanja svetovna ekonomska kriza. Po drugi strani pa je naše »imaginarno« vse bolj »konkretno« - materializirano je v fotografijah, filmih, televiziji, softveru - predvsem pa v kapitalu. Prav zaradi tega lahko pričujoča ideologija trdi, da ni ideologija in da se vse dogaja »naključno«, kajpak.
Tu poanta ni v tem, da kapitalistično-potrošniška ideologija predstavlja imaginarno razmerje med nami in našimi realnimi eksistenčnimi razmerami kot realno – kot sta recimo delali fašistična ali komunistična ideologija. Tokrat se »nič ne predstavlja« - saj »ni nikakršne ideologije« - »imaginarno« razmerje je »realno«. Prav zaradi tega se nam kapitalizem danes kaže kot zgodovinska družbena formacija, ki je nezamenljiva, in če jo bomo uklonili, bomo uklonili tudi realnost samo.
In kako lahko pričujočo problematiko apliciramo na našo politiko užitka, na njene subjekte in njihovo telo brez organov?
V sodobni antagonistični družbi, ki je ubrala hkratna pota abstraktnosti in konkretnosti, je rejv in tehno paradigma ena izmed najbolj ekstremnih oblik tega »razkola«. Po eni strani imamo čisto »abstrakcijo« telesa brez organov, po drugi strani pa okoli tega telesa mrgoli neskončno število njegovih »konkretnih« kvazi-podob, ki mu jih vsiljuje sodobna potrošniška družba.
Kapital je seveda z lahkoto našel številne načine, kako v kontekst rejv in tehno kulture umestí različne reprezentacije in izniči ravnino imanence telesa brez organov, vsiljujoč mu lastno kvazi-konkretno podobo, ki nima več nič skupnega z revolucionarno željo in politiko užitka. To seveda ni nič novega. Vendar novost pričujoče paradigme sestoji v tem, da se danes užitek, želja, upor, eksces, presežek, moč in podobno do potankosti ujemajo z samorevolucioniranjem samega kapitalizma.
Gre za to, da je užitek danes inherenten sami logiki današnjega kapitalizma, ki je že »presegel logiko totalizirajoče normalnosti in ubral logiko ekscesa«. Užitek, enako kot upor ali ljubezen – kot katerikoli afekt – danes tako nastopa kot »glavni ekonomski dejavnik«. Tisto, kar nam prodajajo reklamni oglasi, seveda niso sredstva za čiščenje, naravni jogurti ali otroške plenice, ampak užitek čistega in predvsem varnega doma, naše zdravje in srečno otroštvo našega otroka.
In tu smo, kot pravi Peter Klepec, že pri »temeljni težavi in zagati subvertiranja kapitalizma, reda, v katerem je vse mogoče, reda, ki je sam svoj lastni drugi, ki je 'nenehna produkcija drugosti in nenehna valorizacija te drugosti, tj. njeno preobražanje v vrednost', reda, kjer gre, deleuzovsko rečeno, neprenehna teritorializacija z roko v roki z nenehno de-teritorializacijo, reda, v katerem užitek ni prepovedan, temveč zapovedan [ … ] «