Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
PIERCED ARROWS: Descending Shadows (Vice Records, 2010) (ponovitev 24. 3. 2010 ob 00.30) (2129 bralcev)
Sreda, 17. 3. 2010
bruc



Kako to, da Fredu Coleu in Toody (ex Dead Moon) po tolikih letih ustvarjanja, ne zmanjka vseh teh globokih, temačnih idej, ki opozarjajo na razcepljen odnos med človekom in njegovo okolico? Ja, življenje je lahko resnično čudno, kot prepevata Fred in Toody. Morda so Pierced Arrows prav zato dobesedno utelešenje sodobnega pristnega rock'n'rolla in tega statusa jim ne more odvzeti prav nihče. (v celoti!)

* Fred Cole je pomemben avtor sodobnega rock'n'rolla, ki je znan kot odličen pisec ekspresivnih melodičnih skladb. Njegove pesmi izražajo veliko izpovedno moč, ki je navdahnjena s presežnim poetskim potencialom. Takšnih avtorjev v svetu popularnih godb ni prav veliko in zato se lahko toliko bolj razveselimo vsakega albuma, pri katerem je vpleten. Toda njegova zgodba ne bi bila tako preprosto popolna, če ne bi pri vseh teh glasbenih stvaritvah sodelovala njegova žena Toody. Na skupni glasbeni poti sta že več kot trideset let in očitno se njuna ustvarjalna energija smiselno dopolnjuje. Potem ko je razpadel njun legendarni band Dead Moon, je le malokdo verjel, da bosta še vztrajala pri svoji rockovski ekspresiji. V končni fazi niti nista več tako mlada. Toda ne, znamenita dvojica se ne preda in vztraja do konca.

Pred komaj tremi leti sta pognala nadaljevanje fascinantne rockovske zgodbe, ko sta skoraj takoj po razpadu Dead Moon ustanovila Pierced Arrows. Leta 2008 so skupaj z bobnarjem Kellyjem Halliburtonom že zabeležili prvenec s pomenljivim naslovom »Straight to The Heart«. Album je odličen in težko ga bo preseči. To je možno ugotoviti tudi po poslušanju njihovega letošnjega glasbenega izdelka »Descending Shadows«, ki se ga lotevamo v današnji Tolpi.

Pierced Arrows znajo poskrbeti za super skladbe, ki so še vedno izjemno učinkovite, melodične in hkrati ritmično razgibane, vendar se na trenutke zdi, kot da bi bile posnete nekoliko prehitro. Zakonca Cole sta še iz časov Dead Moon znana kot izjemno spontana ustvarjalca. »Zafušati« znata tako pristno, da brez tega njuna glasba morda celo ne bi bila tako izvirna. Nihče jima tega ni nikoli očital, prej so jima to pripisovali kot samosvojo kvaliteto. Ja, tudi napake, če že so, morajo biti izvedene izvirno. V glasbenem izrazu Dead Moon je bilo to vedno nekaj povsem normalnega. Kljub spontanim napakam so imeli zmeraj polne dvorane, njihovi LP-ji in CD-ji pa so se prodajali kot za šalo. Karizma Dead Moon je bila velika, toda priznati je treba, da je bil njihov ritem vedno dokaj trdno strukturiran in brez čvrstega ritma ni presežnega rock'n'rolla. Tudi pri Pierced Arrows je tako, čeprav si na zadnjem albumu poleg klasičnih dvoglasnih »kiksov« Freda in Toody kakšen spodrsljaj privošči tudi Kelly Halliburton. Očitno tudi to ne uspe zamajati privlačnosti portlandskega tria. Še vedno ostajamo pri nenehni napetosti med liričnim in ekspresivnim momentom, ki je na trenutke popestren tudi s kakšno neposredno »rokačino«. Na tem albumu je to predzadnja skladba »Zip My Lip«, ki predstavlja najbolj prodoren moment celotnega izdelka. Po drugi strani je na ploščku tudi par komadov, ki nas neposredno spomnijo na zlate čase Dead Moon. Takšna je na primer skladba »Let It Rain«. Fred Cole je tudi tokrat na trenutke usmerjen v psihedelične vode. Skladba »Paranoia«, s »tripaškimi«, hrupnimi kitarskimi vložki, predstavlja najbolj ekspresiven trenutek tega albuma, ki se raztegne kar na netipičnih pet minut in več. Toody se ponovno izkaže kot doživeta pevka in sproščena, melodično domiselna basistka, kar na primer dokazuje skladba »Ain't Life Strange«. Kako simpatično znata skupaj »fušati« Fred in Toody, pa se boste prepričali ob njunem skupnem prepevanju refrena »On Our Way«. Poetska nota je še vedno močan zaščitni znak Freda Colea.

Kako to, da mu po tolikih letih ustvarjanja ne zmanjka vseh teh globokih, temačnih idej, ki opozarjajo na razcepljen odnos med človekom in njegovo okolico? Ja, življenje je lahko resnično čudno, kot prepevata Fred in Toody. Morda so Pierced Arrows prav zato dobesedno utelešenje sodobnega pristnega rock'n'rolla in tega statusa jim ne more odvzeti prav nihče. Resda je njihov drugi izdelek nekoliko šibkejši od prvenca, toda kljub temu s svojo dinamiko med rockovsko melodijo in ritmom še vedno opominja na svojo veličino. Pierced Arrows so prava šola rock'n'rolla za vse tiste namišljene rockovske ustvarjalce, ki stremijo k visoko producirani zvočni praznini. Ta je pogosto onesnažena s površinsko plehkostjo. Pravi odgovor takšni plehkosti ponujajo Pierced Arrows s svojo pristno iskrenostjo in veliko srčnostjo, ki kot celota deluje resnično veličastno.

pripravil Brane Škerjanc

 



Komentarji
komentiraj >>