Dragi moji, ali izpolnjujete pogoje za članstvo v sindikatu sto tisoč brezposelnih? Ste morda zamudili priložnost, da kot soavtor spišete eno izmed podpoglavij zgodbe o uspehu? Vas je najboljši izmed možnih družbenih sistemov, v katerem baje živimo, izvrgel iz svojega dobro namazanega kolesja? Vas je premamila obljuba, da ste lahko tudi vi ena izmed žarnic svetilnika enaindvajsetega stoletja, pa ste zatorej kar se da hitro zaključili študijske obveznosti in se polni pričakovanja pojavili na trgu dela?

Ker ste funkcionalno pismeni in vsaj v osnovah sposobni zapopasti temeljni ustroj domovine, ste verjetno skušali poiskati vse argumente, ki vam v želji po delu in posledičnem zaslužku stojijo ob strani. Sistematično ste začeli s temeljnim pravnim aktom, torej z Ustavo Republike Slovenije. Ta v svojem devetinštiridesetem členu zagotavlja svobodo do dela in prosto izbiro zaposlitve. Še več, v izogib kakršnikoli diskriminaciji je vsako delovno mesto dostopno vsakomur pod enakimi pogoji, za nameček pa je prepovedano še prisilno delo.

Vsaj v splošni teoriji so torej vsi argumenti, da poskrbite za svojo rit, na vaši strani. Zatakne se le, ko se vas kljub petdesetim poslanim prošnjam za prosto delovno mesto le-to ogiba kot hudič križa. Vedno nekaj zmanjka. Nimate dovolj delovnih izkušenj, jecljate, poleg aktivno govoreče angleščine na žalost samo pasivno obvladate nemščino, na razgovoru vam potencialnih delodajalcev ni uspelo prepričati, da boljšega od vas za prosto delovno mesto ni najti in da vaša tašča štrika gobeline skupaj z glavno računovodkinjo firme.

Izviseli ste, in to v času, ko je delo vsesplošno priznano kot najosnovnejše določilo človekove biti. Z njim uresničujete svoje poslanstvo na tem svetu, izgrajujete svoj materialni in duhovni profil osebnosti in na ta način legitimizirate pijano noč, ko so vas zaplodili vaši starši. Vprašanje, ob katerem utegnete zardeti, ni več, kdo si, ampak kaj delaš. Vsi smo ujetniki ideologije dela in njenega nareka, da šele po delu postajamo zares človeški. Če si na tem mestu površno sposodimo Althusserjev vzklik „Hej, vi tam!“, potem nam bo lažje razumeti, kako poteka proces ponotranjenja ideoloških vzorcev, ki nam kažejo naše mesto v družbi.

Ampak, še dražji moji brezposelni, zakaj ne bi zavestno popadli to logiko ideološke interpelacije in se z vsemi razpoložljivimi silami dali državi na voljo ne kot zgolj pasivni objekt, ampak kot poklicani subjekt? Kot nekdo, ki je prisluhnil v tem kontekstu zelo primernim besedam: „Ne sprašujte, kaj lahko država stori za vas, ampak kaj lahko vi storite za državo!“ Kje ste lahko najbolj v službi domovine in ljudstva, če ne v hramu slovenske demokracije.

V službi poslanca lahko kar najbolj plemenito in prijateljsko izkoristite svoje potenciale. Naj vas ne bo strah, da ne izpolnjujete delovnih pogojev. Če so vas zaradi pokajenega džointa zavrnili kot neprimernega za delo na bančnem šalterju, potem vam v primeru državnega zbora niti pravnomočna obsojenost ne more preprečiti, da bi kandidirali na mesto poslanca. Lahko ste praktično idiot, pa ni inštance, ki bi se vam postavila na pot pri dosegi tega visokega cilja.

Ustava je namreč v tem delu že prav neverjetno prijazna. V dvainosemdesetem členu vas zgolj opozarja, da boste morali pri svojem potencialnem delu predstavljati vse ljudstvo in da ne smete biti vezani na kakršnakoli navodila. To pa je tudi vse, kajti v nadaljevanju sledi, da zakon določa, kdo ne sme biti izvoljen za poslanca in kakšne funkcije so nezdružljive s to vlogo. In ko sumničavo posurfate do tega zakona, se dejansko pokaže, da bi težko našli do prizadetega bolj prijaznega oziroma nerestriktivnega. V petem členu zakona o poslancih namreč piše, da se nikogar ne sme ovirati pri kandidiranju, to pa je tudi vse.

Če boste izvoljeni, se boste sicer morali odpovedati funkcijam in dejavnostim, ki so nezdružljive z opravljanjem poslanske vloge, kot je na primer poklicno županovanje. Ampak, ker se že strinjamo, da ste tako ali tako popušili na trgu dela in pri zagotavljanju dostojne eksistence, se vas to tako ali tako ne tiče. Zatorej, navalite na, sicer redkih, leta 2012 ali pa celo prej, devetdeset prostih delovnih mest. Skorajda zagotovo boste tam našli vsaj plemenite ljudi, če že ne prijateljev.

Komentiral je v zadnjem času za poslanca vse pogoje izpolnjujoč Tadej.