* Po dveh letih diskografskega premora je v internetno skupnost pricurljala vest o novem, desetem albumu kultnega elektronskega dvojca Autechre. In kot veleva običaj, je napoved novega albuma tudi tokrat pospremila kopica bolj ali manj domišljenih fejkov oziroma poskusov njunih fenov, ki so najbrž namenjeni predvsem naslajanju ob ugibanju neučakancev o tem, ali gre za pravo stvar ali ne. Ker je v enem od intervjujev Sean Booth napovedal nove Autechrove smernice, so bili ti poizkusi le še bolj prepričljivi. Nič lažjega pravzaprav; povzorčiš nekaj starejših Autechrovih stvaritev, jih malo premešaš in povežeš v neko kar se da osredotočeno celoto. Kar je natanko to, kar sta z albumom ‘Oversteps' storila tudi Booth in Brown. Vsaj tako se zdi na prvi posluh. Zato komentarji tipa "tudi če bi imel pred seboj originalno ploščo, ne bi verjel, da imam pravo stvar" niti niso presenetljivi.

O tem, kako nezedinjeno publiko je v dvajsetih letih vzgojil dvojec, najbrž ni potrebno izgubljati besed. Ko sta Booth in Brown s svojimi zadnjimi ploščami v ospredje postavljala ritmično raziskovanje, so negodovali privrženci, ki so jim ljubše njune »subtilne melodije«. Sedaj, ko z albumom ‘Oversteps' na novo odkrivata atmosferično pretakanje melodičnih sintetičnih linij, negodujejo tisti, ki se naslajajo ob njunem psevdo-zvočnem intelektualiziranju. Tu seveda velja pripomniti, da lahko osamljena sinusoida ali pa tišina aktivira možgan prav tako kot kompleksen ritem. Po paradoksalnih reakcijah ob izidu albuma sodeč očitno celo še bolj. Obstaja pa še tretja kategorija Autechrovih fenov. Kategorija tistih, ki smo modro tiho in se preprosto spuščamo po razgibanem toboganu, ki ga s svojo glasbo neumorno gradi vedno aktualen dvojec.

Aktualen je namreč tudi takrat, ko miruje. Tako kot Aphex Twin. Preprosto gre za imeni, na kateri ob omembi kultne britanske neodvisne založbe Warp najprej pomisli vsak količkaj angažiran glasbeni entuziast. In čeprav tam v zadnjem času skozi angažma nekaterih najbolj zanimivih sodobnih glasbenih ustvarjalcev podoživljajo renesanso, Autechre ob Aphex Twinu še vedno veljata za gonilno silo založbe. Tako skozi prizmo priljubljenosti kot skozi glasbeno ustvarjanje. S svojim pionirskim preoblikovanjem hiphopa, electra, housa in ambientalne glasbe v izraznost, ki se je pozneje akumulirala pod terminom IDM, je Autechre referenca za vsakega tretjega sodobnega elektrončkarja. Če bi hoteli biti nekoliko vehementni, bi lahko rekli, da je dvojec posredno vplival kar na vsakega tretjega sodobnega glasbenika v obče, saj je IDM skozi devetdeseta leta minulega stoletja pomembno sooblikoval podobo sodobne popularne glasbe.

In s čim jo bo sooblikoval album 'Oversteps'? Morda s svojo preprostostjo. Nekaj podobnega so denimo letos že ugotovili Four Tet in Massive Attack, pa s svojo lansko ploščo še nekoliko bolj rigorozni Jim O'Rourke. Nobenega kompliciranja, le tisto osnovno iskanje emotivnega presežka v zvoku in formi. Modrovanja o tem, koliko glasbenega znanja, kompleksnosti, inovativnosti in drugih presežnikov se skriva v tej navidezni preprostosti, so pravzaprav povsem neumestna. V primeru Autechre in njune nove plošče je vse osredotočeno le na ekspresivnost enostavnih melodičnih linij, abstraktnega ritmiziranja in ustvarjanje atmosfere. In čeprav ta ostaja razmeroma temačna, v primerjavi z zadnjimi štirimi albumi precej manj obremeni uho, terja pa prav gotovo nekaj privajanja. Koliko, bo presodil vsak sam, se pa izplača poskušati. Ko te glasba potegne v svoj mehki objem, iz njega ni vrnitve.

Autechre s ploščo 'Oversteps' povsem ovržeta stereotip o »hladnosti« njune ali pa kar celotne elektronske glasbe. Pa jo poimenujte nostalgično vračanje v začetke popularne elektronske glasbe ali pa ambientalno intelektualiziranje. Na koncu gre za očarljivo elektroniko, ki svoj presežek najde v preprostosti, nepretencioznosti, direktnosti. Za konec velja opozoriti še na njun koncert v Kinu Šiška 28. marca. Ker dvojec izhaja iz plesnih muzik, bo morebiten umirjen, božajoč nastop presenetil kakšnega privrženca, vendar pa gotovo ne bo šlo za večer stereotipne ambientalne glasbe.

pripravil Goran Kompoš