Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MLADI SO NAŠE NAJVEČJE BOGASTVO (2851 bralcev)
Sreda, 17. 3. 2010
tomazza



V na nekaterih drugih vrednotah temelječih minulih časih, se je oblast rada postavljala z maksimo, da so mladi naše največje bogastvo. Oziroma kot je ob vsaki bolj ali manj primerni priložnosti redno ponavljal takrat glavni Josip Broz Tito, da se narodu, pravzaprav pa državi in oblasti, ki ima takšno mladino, ni potrebno bati prihodnosti. Tako mladi ostajajo največje bogastvo tudi za to samooklicano in vase zagledano demokratično oblast, toda domača prihodnost pa je kljub temu videti vse bolj strašljiva.
V na nekaterih drugih vrednotah temelječih minulih časih, se je oblast rada postavljala z maksimo, da so mladi naše največje bogastvo. Oziroma kot je ob vsaki bolj ali manj primerni priložnosti redno ponavljal takrat glavni Josip Broz Tito, da se narodu, pravzaprav pa državi in oblasti, ki ima takšno mladino, ni potrebno bati prihodnosti. Toda takratna socialistična samoupravna prihodnost je medtem že postala domača neoliberalno kapitalistična sedanjost, ki so jo za svojo prevzeli prav nekdanji titovi mladinci, ključni nosilci sedanje politične opozicijske in pozicijske oblasti. Tako v republiki Sloveniji 21. stoletja mladi ostajajo največje bogastvo tudi za to samooklicano in vase zagledano demokratično oblast, toda domača prihodnost pa je kljub temu videti vse bolj strašljiva.

Da se ne mladim, kot našemu največjemu bogastvu, torej prihodnjemu viru za poplačilo sedanjih političnih zablod in manevrov, kako pri življenju tudi na Slovenskem ohraniti preživeto in že od daleč po nepravičnosti smrdečo kapitalistično ureditev, kot tudi celotni družbi nasploh, ne piše nič dobrega, pa da slutiti kar nekaj še kako aktualnih reči. Tudi aktualna koalicija in vlada želita dati vtis, da se pospešeno ukvarjata predvsem s socialnimi stiskami ljudi in ukrepi za oživitev gospodarstva ter famozne gospodarske rasti, za katero pa se že ve, da novih delovnih mest in zmanjšanja uradne brezposelnosti sama po sebi še ne bo prinesla. Toda v resnici se ukvarjata predvsem sama s sabo.

Tako se je včeraj na vladi v razširjeni sestavi sestal kolegij predsednika vlade, na katerem pa je bilo govora predvsem o zahtevi LDS in ZARES po razrešitvi generalne državne tožilke Barbare Brezigar. Kljub že na laični pogled razsutemu tožilstvu v državi, razprava v prvi vrsti ni bila posledica kaotičnih razmer v tožilskih vrstah, pač pa koalicijskega izsiljevanja LDS in ZARES. Gregor Golobič je tako predsedniku vlade Borutu Pahorju zagrozil s sklicem organov stranke, na katerih bi naj stekla razprava o smiselnosti vztrajanja stranke ZARES v koaliciji. LDS-ov pravosodni minister Aleš Zalar, glavni protagonist zahtevane odstranitve Barbare Brezigar iz mesta generalne državne tožilke, pa je napovedal, da bo, če ta ostane na svojem položaju, razmislil tudi o svojem odstopu iz mesta ministra in vlade.

Koalicija in vlada sta se nadalje te dni primorani ukvarjati predvsem sami s sabo tudi zaradi zamenjav na vrhu ministrstev za kmetijstvo in zdravje. Prvega ministra so odpihnile politično in medijsko napihnjene afere ter politično prekupčevanje z glasovi parlamentarnih nacional-šovinistov, za katere se je v zadnjih dneh izkazalo, da so jim - bolj kot domovina - pri srcu zajetne kuverte, v katerih pač ni poslanskega gradiva, ampak konvertabilna evro valuta. Ministra za zdravje pa je sicer izdalo kar lastno zdravje. Da se je aktualna oblast primorana ukvarjati predvsem sama s sabo, pridno skrbi tudi parlamentarna opozicija. Z zahtevo za referendum o izbrisanih je tako na preizkušnji ena od ključnih zavez koalicijske pogodbe, po kateri bi naj ta administrativni genocid za vedno nehal kaziti navidezno demokratičnost slovenskega osamosvajanja.

Družba ali pač država, v kateri se za odgovornost vodenja izvoljena politična oblast, ukvarja predvsem sama s sabo, pa že ne more imeti prihodnosti, ki se nam je ne bi bilo potrebno bati. Pravzaprav je tu že grozljiva sedanjost. Kljub temu da z ponujenimi rešitvami zakona o malem delu, s katerim se ukinja študentsko delo in na trg dela ob študentih ter dijakih pripušča še upokojence, brezposelne in druge neaktivne skupine prebivalstva, niso zadovoljni ne študentje, ne sindikati, ne upokojenci in nenazadnje tudi ne sami delodajalci, vlada in minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik vztrajata pri tako zamišljeni, v bistvu pa nedomišljeni strukturni reformi trga dela.

Kljub visokoletečim besedam o večji blaginji, odpravi dela na črno in preprečevanju zlorab študentskega dela v deželi pač ni junaka, ki bi lahko predvidel in izračunal, kako se bodo na te strukturne spremembe odzvali delodajalci. Kam pes taco moli pove tudi zakonsko določilo, da sta vnaprej določeni minimalna in maksimalna urna postavka malega dela vezani na rast socialnih transferjev. Da gre res bolj za socialno pomoč kot pa za enakovreden dostop do trga dela, pove tudi podatek, da je obseg malega dela časovno omejen na največ 728 ur letno.

Kolateralna škoda zakona bo tudi finančna avtonomnost študentskega organiziranja pri nas. Trn v politični peti tudi te koalicije in vlade so predvsem nemarno obogateli lastniki študentskih servisov in študentske organizacije, ki v skrbi pred negotovo finančno prihodnostjo nakupujejo nekoč pa mogoče tudi donosne nepremičnine. Z vsebinskimi vprašanji, kot je - kako bodo v prihodnje še sploh lahko študirali otroci revnih staršev - se ta oblast, razen s praznimi obljubami o povečevanju sredstev za štipendiranje, pravzaprav ne ukvarja. Takisto ji je prav malo mar, kako bo tudi vaša najljubša radijska postaja nadomestila za preživetje v tem obsegu delovanja nujen sistemski vir financiranja, ki so ga vse od njene ustanovitve leta 1969 zagotavljale prav na ljubljanski Univerzi obstoječe oblike študentskega organiziranja.

Vendar pa se bo vsa ta gluhost in samo-zagledanost te ali pač prejšnje samooklicano demokratične oblasti, na katero brez izjeme opozarjajo študentje, sindikati in delodajalci, slej kot prej le morala končati. Slovenija namreč postaja vse bolj nazadnjaška in šovinistična država. To lahko na lastne oči ponovno preverite že to soboto ob 12.00-ih pred okrožnim sodiščem v Ljubljani, kjer je napovedan shod v podporo nasilnežem, ki so se na literarnem večeru s palicami lotili gejevskega pesnika in aktivista Mitje Blažiča. Če kaj, potem bi oblast le morala zaskrbeti sama najava in utemeljitev tega shoda.

Res je, gre za generacijo mladih, ki ne verjame, da bo v tej družbi in državi živela bolje od svojih staršev. Toda za to naj bi bilo krivo tudi sistemsko nasilje nad mladimi in ukvarjanje celotne države z vsako kaprico kreativnih manjšin, kot označujejo istospolno usmerjene. Gre sicer za povsem protiustaven shod, na katerega se bodo morali po službeni dolžnosti, pa čeprav brez novega vodnega topa, odzvati tudi domači organi pregona. Tako bosta že to soboto ponovno na preizkušnji domača pravna država in tudi maksima, da so mladi naše največje bogastvo. Toda če to drži zgolj iz vidika prihodnjega poplačila dolgov sedanjih političnih zablod, potem se lahko prihodnosti na Slovenskem tudi povsem upravičeno bojimo. Toda tako to gre.

ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z oblastjo in mladino brez prihodnosti v zobeh prispeval Tomaž Z.




Komentarji
komentiraj >>