Nedelja, 21. 3. 2010
Tit Podobnik
Sten Sandell Trio sreča trobentača Magnusa Brooja in od boga pozabljene Hammond orgle. Kombinacija, ki jo iz primeža vnaprejšnjih ali eshatoloških predsodkov osvobodi že sam trio: Sten Sandell, Johan Berthling in Paal Nilssen-Love. (v celoti!)
* Če za začetek pogled uperimo tri leta nazaj, natančneje v leto 2007, se zdi, da danes obravnavana formacija glasbenikov ostaja na sledi takratni, a z odločilnim odmikom. Po treh ploščah od preloma tisočletja se je zasedbi Sten Sandell Trio na četrti leta 2007 pridružil raznovrstni pihalec John Butcher, zasedba pa je še vedno ohranila jedro imena, saj so se skupaj enostavno poimenovali Sten Sandell Trio plus John Butcher. Tokrat se je zgodilo nekaj podobnega, le da je Butcherja zamenjal švedski trobentač Magnus Broo, ki ga še najbolje poznamo iz kolektiva Atomic. Do tu vse lepo in prav, zakaj pa zasedba sedaj nosi ime The Godforgottens in ne preprosto Sten Sandell Trio plus Magnus Broo? Odgovor je menda sila preprost. V snemalnem studiu so se namreč nenadejano pojavile Hammond orgle, za katerimi se Sten Sandell bojda še nikoli ni znašel. Na licu mesta se jih je odločil uporabiti kot svoj primarni instrument in tako lahko dodobra zlajnano zgodbo iz šestdesetih in snemanje plošče Miles in the Sky, podoživimo tudi v nam časovno bližjem okviru.
Na tri skladbe oziroma improvizacije razdeljen album prej opisano predoči že s samim uvodom. Tu bi namreč zaman iskali neke podobnosti s prejšnjimi stvaritvami Sten Sandell Tria, saj orgle v primerjavi s klavirjem zvočno zaveso neprimerno bolj zgostijo. Na to gostoto pa se švedski basist Johan Berthling in norveški bobnar Paal Nilssen-Love odzivata nekoliko drugače kot sicer. Če dodamo še neprikrito chicaško trobljenje Šveda Magnusa Brooja, potem je sprememba imena povsem upravičena, usedline Sten Sandell Tria pa slišne zgolj ob Sandellovih prehodih h klavirju.
Album Never Forgotten, Always Remembered je že s svojim, v nostalgično zgodbo ovitim nastankom, nedvomno znal vzbuditi zanimanje. Nadalje bi znal ljubitelje muziciranja Stena Sandella nemudoma presenetiti, zato pa je zgodba nekoliko drugačna, če izhajamo iz ostalih glasbenikov v zasedbi. Med poslušanjem plošče je namreč moč zaznati nenehno Sandellovo iskanje samega sebe, raziskovanje njemu tujega instrumenta in posledično prej sledenje ostalim, kot pa vzpostavljanje lastnega izraza. Ta vtis se dodatno poglobi, ko skozi nekatere repetitivne pasaže zven orgel nevarno aludira na Johna Medeskija. S tem Sandell izgubi kanček avtoritete, saj prevlada občutek, da je ob novem instrumentu zadovoljen s tistim, kar mu zveni znano, to pa v okviru njegovega muziciranja lahko tolmačimo kot korak nazaj. Morda tudi zato plošča deluje nekoliko zaprašeno, saj ob tako prepoznavnem in glasbo usmerjajočem instrumentu ne zna izstopiti iz okvirov že slišanega. Le sposobnost glasbenikov, da iztisnejo kar največ iz kakršnekoli dane situacije, albumu daje kredibilnost, čeprav sta vsaj Paal Nilssen-Love in Magnus Broo kaj podobnega - z nekaj več žmohtnosti - znala uprizoriti tudi v kakšnem drugem kolektivu.
Kljub že omenjenim pomislekom zasedba torej glasbo samozavestno krmari, prehod Sandella od orgel h klavirju pa mestoma deluje precej osvežilno. Orgle so krasen instrument, ob Fender Rhodesu morda celo med najmehkejšimi, a tokrat glasbo prej zavirajo kot obratno. Nostalgikom pihajo na dušo, kar preostali glasbeniki znajo še dodatno začiniti, to pa je tudi vse. Če pomislimo, da se je trio v preteklosti že spogledoval z elektroniko, lahko album Never Forgotten, Always Remembered označimo za spontan in sproščujoč korak v smeri, ki ji zasedba najverjetneje ne bo sledila. Ali pač?
pripravil Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >>