Petek, 19. 3. 2010
Borja
Gonjasufi, ki je pravi veteran, saj na lokalni sandieški sceni deluje že krepkih petnajst let, nazadnje pa se je predlani pojavil in izkazal na drugem albumu Flying Lotusa (Los Angeles), je končno dobil resno priložnost, saj je leta 2008 podpisal pogodbo za prvenec s shefildsko velikanko Warp. In te dni je končno udaril z enim najrazgibanejših, najsurovejših in sploh izjemno domiselnih vokalnih albumov, pa ne le leta, ampak vsaj triletja. (v celoti!)
* Gonjasufi, ki je pravi veteran, saj na lokalni sandieški sceni deluje že krepkih petnajst let, nazadnje pa se je predlani pojavil in izkazal na drugem albumu Flying Lotusa Los Angeles, je končno dobil resno priložnost, saj je leta 2008 podpisal pogodbo za prvenec s shefildsko velikanko Warp. Te dni je končno udaril z enim najbolj razgibanih, najsurovejših in sploh izjemno domiselnih vokalnih albumov, pa ne le leta, ampak vsaj triletja. Pod produkcijo se je podpisal prav tako južnokalifornijski kolega Gaslamp Killer, ki si je očitno le odtrgal nekaj časa iz povsem natrpanega didžejevskega koledarja in dostavil točno to, kar je Sufi potreboval - lo-fi podlage, ki črpajo tako iz psych rocka kot tudi iz glasbe boolywoodskih filmov in težko opredeljivih obskuritet. Ampak glavna zvezda je vseeno vokalist - izbrusil je namreč nenavaden, raskav slog, ki najeda ravno prav, pridiga pa prav nič!
Gonjasufi je Sumach Ecks in je glasilke začel matrati kot raper oziroma emsi nekje v prvi polovici devetdesetih let. Kot prvi stik z rap godbo sam navaja plato Straight Outta Compton necenzuriranih NWA. Material je v tistem času izdajal v navezi s kolektivom Masters of the Universe, specifičen raskav glas, opremljen s slogom napol petja, napol nametavanja besed pa je našel in izpilil leta 2006- sam pravi da skozi prakticiranje joge, pa ne v nekem mističnem, ampak povsem praktičnem smislu. Ker med tem, ko je učil jogo, ni maral uporabljati mikrofona, se je naučil več govoriti s trebušno prepono. Po celem dnevu učenja je imel precej hripav glas in večino plate A Suffi and a Killer naj bi posnel prav tako, torej ko se je s počenim glasom vrnil iz celodnevne relaksacije-rekreacije.
Ta na novo ustvarjeni glas je prvič demonstriral na kompilaciji From L.A. with Love, kmalu pa je sledilo sodelovanje s Flying Lotusom pri komadu Testament z Lotusove druge plate Los Angeles. Fly Lo je takrat glas Gonjasufija opisal kot “brezčasna, neverjetna umazanija”, bil pa je tudi odgovoren, da je Ecks prišel v stik z založbo Warp, pri kateri so v njegovem glasu slišali tak potencial, da so mu hitro ponudili kupčijo - dogovor za samostojni prvenec. Gonjasufi pravi, da se mu je takrat to zdelo izjemno frajersko in da najprej slabo leto ni naredil skoraj nič, največ pa je kadil travo. Ko se je le lotil projekta, je snemanje odpikal relativno hitro, zataknilo pa se je pri miksanju. To je bil ključen moment nastajanja albuma, saj je imel jasno predstavo, kakšen zvok hoče in za to si je vzel čas. Delal je z AGDM-jem, studijskim mojstrom, ki je miksal zadnje podvige J Dille. Fajle je pred tem že nesel komu drugemu, ki pa ga je zavrnil z razlogom, da distorzirajo in da klipajo. Miksala sta 8 mesecev. Soustanovitelj Wearpa Steve Beckett je že norel in priganjal, kje za boga je album in po miksaški kolobociji ga je le dobil.
Že iz naslova albuma A Sufi and a Killer lahko hitro razberemo, da je bil za produkcijo v večini odgovoren Gaslamp Killer, svoj delež pa sta pristavila še dva losangelška zverzirana producenta, Mainframe in Flying Lotus. Podlage so neverjetno razmetane, v shizofreniji indijsko, turško, pakistansko zvenečih semplov. V iz psych rockerskih, folkaških in sploh težko opredeljivih plat izkopanih semplov pa le najdemo rdečo nit, nit lo-fija, umazanije, šuma in zrnatosti. Nič manj razgiban ni Sufijev čudaški glas, ki v enem trenutku straši, v drugem najeda, v tretjem pa že pomirja. In ravno, ko se nekako sprostimo, nas spet udari po glavi. Moč Sufijevega igranja vlog skozi disciplino glasu lahko naivno primerjamo z Mikeom Pattonom, vendar le v načelnem smislu, dejansko sta si na prvo žogo podobna le redko. Besedila na prvi posluh sicer delujejo mistično, a to predvsem zaradi hipnotičnega glasu in halucinogeno bizarnih podlag. Ob pozornejšem poslušanju pa hitro ugotovimo, da so besedila precej pritlehna, polna vsakdanjih, pri recimo komadu “She's Gone” pa celo banalnih tematik. A Gonja fascinira in prepriča drugje – z domiselnimi eno vrstičnicami in z redko sposobnostjo popolne vtkanosti v podlage, pa naj gre za subtilne balade ali udarne, skoraj punkrockerske komade. Že tako počen glas je skoraj skozi celo plato tudi distorziran in ravno ko dobimo občutek, da smo nekako dojeli njegov slog in smer, zavije drugam.
A Sufi and A Killer je prvo pravo presenečenje leta. Paleta glasbenih vplivov v podlagah je skoraj zastrašujoča. Če smo nek presežek v produkciji iskali pri Gaslampovem nedavnem samostojnem in dokaj monotonem EP-ju My Troubled Mind, smo ga našli drugje. Tokrat namreč lahko poslušamo njegovo najnatančnejše, najbolj pozorno, razmetano zorganizirano, shizofreno, a zvočno povezano delo doslej. In ta ostra in topla osnova je šele začetek. Gonjasufi nas namreč z vokalom še dodatno razmeče, zvok plošče pa na trenutke teži ravno toliko, da ohrani pozornost in da kljub kaki banalni rimi deluje avtentično in nejokavo.
Neposreden šus distorzije in umazanije, ki smo ga sicer vajeni pri drugačnih (postpunk rockerskih) estetikah.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >> Re: GONJASUFI: A Sufi And A Killer (Warp, 2010) (ponovitev 26. 3. 2010 ob 00.3
Sale [07/06/2010]
plata leta!!!
odgovori >>