Zgodba o podelitvi državne podpore k projektu gradnje šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj morda ni novica, ki bi v tem tednu izstopala, a zaradi dolgoročnih finančnih in okoljskih posledic nedvomno zahteva poglobljeno analizo. Pogodba o gradnji šestega bloka je bila podpisana junija leta 2008, zato vlada na včerajšnji seji ni odločala o smiselnosti projekta, temveč o pogojih pogodbe in financiranja. Vlada se tako strinja s prošnjo investitorjev za povečanje kredita pri Evropski investicijski banki iz 350 na 550 milijonov evrov. Dvajset odstotkov jamstev bodo zagotovile poslovne banke, osemdeset pa država. Že do sedaj je termoelektrarna vložila 141 milijonov evrov lastnih sredstev, letos pa naj bi skupaj s Holdingom slovenskih elektrarn vložili še dobrih sto. Gradnja je torej neizogibna. Termoelektrarna Šoštanj že danes proizvede dobro tretjino vse električne energije v državi in je glavni garant za stabilno elektroenergetsko omrežje. Realnih možnosti za ukinitev projekta tako ni.

Za začetek prisluhnimo ministru za gospodarstvo Mateju Lahovniku , ki je na včerajšnji novinarski konferenci vlade predstavil temeljno zahtevo vlade:



Glede šestega bloka se je oglasil tudi evropski komisar za okolje Janez Potočnik , ki je dejal, da se Evropska komisija ne vmešava v konkretne odločitve posameznih članic Unije glede energetske oskrbe, vendar opozarja na dolgotrajnost projekta in na ekološke zaveze:



Zagovorniki gradnje šestega bloka opozarjajo, da bi brez njega v Šoštanju s proizvodnjo prenehali leta 2025. To bi istočasno pomenilo tudi verjetno zaprtje velenjskega premogovnika in s tem izgubo nekaj tisoč delovnih mest. A glavni argument za gradnjo šestega bloka naj bi bila cena proizvedene električne energije, ki naj bi bila v prvih letih do trideset odstotkov nižja od današnje cene energije, proizvedene v prvih petih blokih. V Termoelektrarni so tudi prepričani, da bi bilo zaradi zaprtja prvih štirih blokov po letu 2016 potrebno uvoziti vsaj petdeset odstotkov potrebne elektrike. Kljub opozorilu okoljevarstvenikov v TEŠ-u zagovarjajo okoljsko upravičenost projekta, ki da ustreza podnebni politiki Evropske unije. V le njim doumljivi logiki tako povezujejo blok šest s trajnostnim razvojem v povezavi z varovanjem okolja.

Vsaka zgodba ima tako dva konca. Če se v prvem koraku osredotočimo na finančne vidike celotne naložbe, čemur je vlada včeraj dala svoj blagoslov, v vladi in Termoelektrarni pozabljajo na okoljske zaveze in zahteve, ki bodo veljale po letu 2020. Te zaveze, ki so jih razvite države pri zmanjševanju izpusta toplogrednih plinov v zadnjih letih sprejele, bodo močno vplivale na samo ceno proizvedene energije. Samo nemške termoelektrarne bodo tako zaradi izpustov ogljikovega dioksida leta 2020 plačale šestinšestdeset (66) milijard evrov. Strošek, ki ga bodo nedvomno prevzeli potrošniki. Zato se postavlja smiselno vprašanje, kolikšna bo cena električne energije iz termoelektrarne Šoštanj čez dobrih deset let?

prvi sogovornik, Janez Kopač, direktor Direktorata za Energijo, nam je predstavil glavne probleme projekta termoelektrarne Šoštanj:



Jernej Stritih, vodja vladne službe za podnebne spremembe kljub zmernemu optimizmu o ekonomičnosti naložbe omeni možnost, da projekt čez dvajset let ne bo rentabilen:



Seveda nas je zanimalo kdaj in zakaj bi projekt postal ekonomsko nevzdržen:


Napovedovanje prihodnosti je torej nehvaležno opravilo, kljub temu pa bodo očitno tudi v primeru Termoelektrarne morebitne težave reševali šele čez dve desetletji. V Greenpeaceu Slovenija opozarjajo na okoljsko problematičnost projekta in njegovo dolgotrajnost, vendar priznavajo tudi nekatere prednosti. Nina Štros:

Termoelektrarna Šoštanj tako delno rešuje težave slovenskega energetskega sistema. Ali ima Slovenija pripravljene podobne energetske projekte? Ponovno Jernej Stritih:



Glede na že vložena sredstva se ponavlja očitek, da bi prekinitev projekta v sedanji fazi enostavno pomenila prevelik strošek. Greenpeace poudarja, da v primeru prekinitve ni smiselno razmišljati le o stroških, ampak da to odpira tudi nove možnosti. Nina Štros:



Prav konkretno težavo pa je izpostavil Anton Komat, neodvisni ekolog:



Slovenija se je zavezala, da bo do leta 2020 četrtino energije pridobivala iz obnovljivih virov energije - danes ta delež znaša dobrih petnajst odstotkov. Ali bo Slovenija te zaveze izpolnila? Janez Kopač:



Pozitivne in negativne posledice gradnje šestega bloka vrednotimo na podlagi zahtev današnje družbe. Pozitivni dejavniki gradnje so nedvomno zmanjšanje izpustov vsakojakih škodljivih plinov, nižanja hrupa in prahu, ohranitev delovnih mest v regiji zaradi ohranitve delujočega premogovnika Velenje in obljubljene nižje cene proizvedene energije. Kot opozarjajo okoljevarstvene organizacije pa se projekta šestega bloka ne da povezati z dolgoročnimi zavezami glede izpustov ogljikovega dioksida. Projekt je tudi dolgoročen, objekt bo namreč aktiven do sredine stoletja, izpostavljata pa se še dva problema. Eden je pomanjkanje javne razprave, čeprav je projekt načrtovan že od leta 2001. Še bolj pomembno kot to pa je dejstvo, da vlada, tako prejšnja kot sedanja, ni pokazala resnega zanimanja za pripravo alternativnih predlogov, kar je problematično še posebej z vidika neizpolnjevanja zavez, ki jih je vlada sama sprejela.

Kultivator sta pripravila Igor in Boris.