Politične obtožbe opozicije na račun koalicijske stranke Liberalnih demokratov so jasne. Stranka naj bi si podrejala policijo, skušala podrediti tožilstvo, z zadnjim odlogom parlamentarnega nadzora nad delom policije pa celo parlamentarno komisijo za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb. Po nekaj dnevih že nekoliko pozabljena zgodba o odstavljanju generalne državne tožilke Barbare Brezigar čaka na svoj katarzični zaključek. Kot je omenil nek poslanec opozicije, sedaj vsi čakajo, da se Borut Pahor preneha ukvarjati z Balkanom in Evropo ter se ponovno posveti spornemu delovanju Barbare ali celo njenega antagonista, ministra za pravosodje Aleša Zalarja. Obstaja pa tudi tretja možnost, ko čarobna paličica premierja Boruta čaka, da se glavni akterji zgodbe utrudijo in preprosto odnehajo s svojimi obtoževanji. Pravni argumenti, ki jih uporabljata obe strani, so namreč preveč specifični in težavni, da bi jih preprosta raja razumela. Nas zanima samo kri, kdo bo letel in kdo ostal. Moralni zmagovalec bo tisti, ki bo pridobil več simpatij.

V ozadju vseh zgodb o nadzoru nad delom policije in tožilstva morda leži upravičena ugotovitev, da se aktualni vladi dogaja njen Ambrus. Nekaterim so še znane slike takratnega ministra za notranje zadeve Dragutina Mateja, kako z odločnostjo ljudskega borca za pravico in vse, kar je pravičnega pod soncem s pomočjo policije izvršuje voljo pravne države. Danes policija zahteva podoben tretma, kot si ga je pridobila za časa Mateja. Policija se nedvomno dobro počuti, ko so vloge nadzora in ukazovanja jasno določene. Ko je generalna državna tožilka usmerjala delo policije pri neki aferi, se je pričel politični pogrom, sama policija pa je nekoliko nelagodno zatrepetala. Podoben dogodek se je zgodil v tem tednu, ko je policija ob napovedi Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, da želi nadzorovati delo policije ob preiskovanju dveh poslancev Slovenske nacionalne stranke, zaprosila za trimesečni odlog nadzora. Član komisije je namreč prav preiskovanec, alfa samec nacionalistov, Zmago Jelinčič. Najprej prisluhnimo utemeljitvi generalnega direktorja policije Janka Gorška, zakaj je policija prosila za odlog parlamentarnega nadzora:



Opozicija je pričakovano skočila do neba. Ko smo Jelinčiču postavili preprosto vprašanje, ali je kot preiskovanec pripravljen začasno zamrzniti svoj položaj v Komisiji, smo dobili pričakovan populističen odgovor:



Prvak Slovenske nacionalne stranke o začasni zamrznitvi svojega statusa tako dopoldne še ni razmišljal. Nedvomno je bilo sporno to, da je v centru preiskave. O dogodkih na seji komisije in o odločitvi vlade na predlog policije po odlogu nadzora pa je ostro stališče podal Vinko Gorenak, član Slovenskih demokratov in omenjene komisije:



Povsem drugačno videnje ima Dušan Kumer iz vrst Socialnih demokratov in prav tako član komisije za nadzor nad delom obveščevalnih služb:



Kljub ogorčenju opozicije nad koalicijo, ki uporablja njene zakone, pa zakonodaja že zagotavlja nadzor nad delom policije. Kako nadzor tožilstva in sodišča ocenjuje Vinko Gorenak:



Po besedah Dušana Kumra ni smiselno iskati izjem in preiskovancu in poslancu Jelinčiču začasno zamrzniti njegovega članstva v komisiji za nadzor policije. Zato smo Kumra vprašali, kakšne možnost sploh obstajajo, da bi komisija izvajala nadzor tudi nad delom policije pri nadzoru poslanca Jelinčiča:



Je pa ob pisanju tega prispevka prišlo do spremembe Jelinčičevega stališča, saj je odstopil s položaja člana Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb. Težaven položaj, ki je s tem nastal, je nedvomno spremenjen, saj mora policija sedaj svoje zadržke umakniti, vlada pa svoj pristanek tem zadržkom.

Ali gre pri začasnem odlogu pri nadzoru parlamentarne komisije za počasno degradacijo pravne države, je seveda težavno vprašanje. Možnosti, ki jih dopušča zakonodaja, vladi in policiji omogoča začasno zamrznitev parlamentarnega nadzora. Kljub temu je to dejstvo vsaj nehigienično in bi morali iskati vzporedno rešitev. Če koalicija pri policiji uspešno rahlja njen nadzor, pa v zraku še vedno visi morebitna odstavitev Barbare Brezigar. Generalna tožilka se je ponovno znašla na udaru, ko je zaradi politične obremenjenosti akterjev garažne afere dejansko uporabila mehanizme, ki jih ima na voljo. Pri tem nas ne zanima pravna pravilnost teh dejanj, ostaja pa dejstvo, da je v hierarhično urejenem tožilstvu tožilka Barbara v konkretnem primeru opravljala funkcijo tožilca. Se je pa istočasno pokazalo, da za oba politična pola velja pravilo, ki ne dopušča strokovnega delovanja politično kontaminiranim osebam. Cveto Zalokar Oražem smo zato vprašali, če obžaluje, da se generalne državne tožilke ni zamenjalo že na začetku mandata te vlade.



Ime Zalokar Oražem se sicer stalno pojavlja v obtožbah Slovenske demokratske stranke, da skupaj z Liberalno demokracijo ruši avtonomijo tožilstva:



Ne moremo se izogniti neprijetnemu občutku, da oba politična tabora glede na trenutna vodstva državnih organov ocenjujeta njihovo delo:



Kako pa pritisk na delo generalne tožilke ocenjuje Vinko Gorenak:



Povzdignjen glas ministra za pravosodje Aleša Zalarja je bilo slišati ob zainteresiranem delu generalne tožilke. Zato se postavi vprašanje, kdo ima pravico nadzora nad delom tožilstva. Odgovarja Aleš Butala, vrhovni državni tožilec, vodja Pravno–informacijskega centra pri vrhovnem državnem tožilstvu, ki s strogo formalnostjo in pravovernostjo upravičuje hierarhično organiziranost tožilstva:



Ali Vinka Gorenaka preseneča dejstvo, da se je prah okoli odstavitve Barbare Brezigar v zadnjih dneh nekoliko polegel:



Okrnjen politični nadzor nad delom policije in pritisk na generalno državno tožilko sta morda res del pravnih možnosti, ki jih aktualna koalicija trenutno izvaja. Zakonodajo, ki policiji omogoča zahtevo po začasni opustitvi nadzora s strani parlamentarne komisije, je sprejela Janševa vlada, sedanja pa jo uporablja. Pri vsem tem ni pomembno ali v ozadju stojijo interesi manjših strank ali pa glavnih protagonistov, saj so politični interesi preveč zabrisani. Današnji sogovorniki iz vrst politike so tako več kot nazorno pokazali, da ima vsaka zgodba dva konca. Oba sta pravno in moralno upravičena, težava pa ostaja, ker do neke zmernejše koeksistence političnih stališč ne bo prišlo. Točka, kjer sta si politična pola edina tako ostaja očitek, da je nasprotni tabor spolitiziran in nezmožen strokovnih ocen. Ker je to edini argument, s katerim se nastopa v vsaki obtožbi o politizaciji policije in tožilstva, pa v celotni zgodbi ostaja zgolj en možen rezultat. Policija in tožilstvo sta spolitizirana in taka želita ostati.

Kultivirala sta vas Tadej in Igor