Kljub temu, da je na ulicah iraških mest vsak dan kak okupatorski vojak manj, anglo-ameriški okupatorji Iraka še naprej nadaljujejo z dirigirano demokratizacijo države. Na slovesnosti v Bagdadu je danes v navzočnosti ameriškega civilnega upravitelja, kot se uradno reče s strani State departmenta imenovanemu iraškemu despotu Paulu Bremerju, svečano zaprisegla nova iraška vlada, v kateri bo kar 24 ministrov in celo ena ministrica. Za demokratične standarde Zahoda je sicer nekoliko dvomljivo predvsem to, da jih je izbral Svet prehodne iraške vlade, ki so ga 13. julija imenovale okupacijskim silam poveljujoče Združene države Amerike. Da pa se ministri nove vlade vseeno ne bi obnašali preveč samosvoje in nemara bolj v korist iraških kot pa ameriških korporativnih interesov, smo pri prvi iraški vladi priča še enemu svojevrstnemu demokratičnemu paradoksu – mesto premierja je ostalo v domeni Sveta prehodne iraške vlade, ki tako ostaja uradno najvišja avtoriteta, v bistvu pa najvišja marioneta v Iraku.
Kljub temu, da je na ulicah iraških mest vsak dan kak okupatorski vojak manj, anglo-ameriški okupatorji Iraka še naprej nadaljujejo z dirigirano demokratizacijo države. Na slovesnosti v Bagdadu je danes v navzočnosti ameriškega civilnega upravitelja, kot se uradno reče s strani State departmenta imenovanemu iraškemu despotu Paulu Bremerju, svečano zaprisegla nova iraška vlada, v kateri bo kar 24 ministrov in celo ena ministrica. Za demokratične standarde Zahoda je sicer nekoliko dvomljivo predvsem to, da jih je izbral Svet prehodne iraške vlade, ki so ga 13. julija imenovale okupacijskim silam poveljujoče Združene države Amerike. Da pa se ministri nove vlade vseeno ne bi obnašali preveč samosvoje in nemara bolj v korist iraških kot pa ameriških korporativnih interesov, smo pri prvi iraški vladi priča še enemu svojevrstnemu demokratičnemu paradoksu – mesto premierja je ostalo v domeni Sveta prehodne iraške vlade, ki tako ostaja uradno najvišja avtoriteta, v bistvu pa najvišja marioneta v Iraku.
Ameriški State Department je sicer že včeraj samozadovoljno za potrebe domače in svetovne javnosti ocenil, da imenovanje nove vlade zrcali napredek, ki je bil storjen pri obnovi Iraka. Pravzaprav pa je pravi napredek že to, da svečane zaprisege iraške marionetne vlade, tokrat ni zmotil podoben tovornjak bomba, kot je bil tisti, ki je pokopal bagdadski sedež Združenih narodov in posebnega odposlanca za Irak ter kopico njegovih uslužbencev. To sicer je in ni presenetljivo. Čas bo namreč pokazal, koliko ministrov bo sploh dočakalo konec svojega mandata, ki naj bi se po optimističnih napovedih civilnega upravitelja okupacijskih sil in iraških naftnih vrelcev iztekel z volitvami konec prihodnjega leta.
Tokratna odsotnost sovražnih aktivnosti ostankov bivšega režima, kot jim spet za domače in tuje javne potrebe uradno pravijo na vrhovnem poveljstvu okupacijskih sil v Washingtonu, ob imenovanju nove marionetne vlade pa bi sicer lahko pomenila, da je bila okupacijska izbira malo-mešanega ministrskega telesa uspešna. V vladi bo namreč sedelo 13 šiitov, pet arabskih sunitov, štirje Kurdi in ena Kurdinja, kristjan in Turkmenec. Toda dosedanji napadi na Iračane, ki sodelujejo z okupacijskimi silami, so to tezo že zavrnili. Že do sedaj kolaboratorjem namenjene krogle namreč po verski ali narodni pripadnosti niso diskriminirale. V bistvu tako bolj drži teza, da okupacijske sile, prav danes je poveljstvo nad mednarodnimi enotami v osrednjem delu južnega Iraka prevzela Poljska, s svojimi vojaki pa pri anglo-ameriški dirigirani demokratizaciji Iraka s svojimi silami sodelujejo še bolj ali manj demokratične Ukrajina, Španija, Norveška, Danska, Litva, Latvija, Romunija, Bolgarija, Madžarska, Slovaška, Honduras, Nikaragva, Salvador in Mongolija, svoje uslužbence dosti bolje varujejo kot posebne odposlance Združenih narodov.
Šele postopek sprejemanja nove resolucije o Iraku v Varnostnem svetu Združenih narodov, za katero se je predvsem zaradi visokih okupacijskih stroškov odločil prizadevati tudi George Bush mlajši, bo namreč pokazal, komu je uboj posebnega odposlanca OZN za Irak de Mella najbolj koristil. Kongresni proračunski urad namreč v študiji ugotavlja, da bo ameriška vojaška okupacija Iraka in obnova v prihodnje stala med skromnih 8 do gromozanskih 29 milijard dolarjev ameriškega proračunskega denarja. Ameriški proračun pa se te dni ubada z rekordnimi primanjkljaji zaradi davčnih olajšav in globalne vojne proti terorizmu. Bush mlajši, ki si je aprila v kongresu že izposloval 80 milijard dolarjev za stroške v Iraku, Afganistanu in vojne proti terorizmu drugje po svetu, pa bo moral v prihodnjih dneh ponovno prositi v kongresu. Za nadaljevanje vojaške okupacije Iraka in obnovo je potreben nov sveženj proračunskega denarja.
Nenadna ameriška pripravljenost na pogajanja v Varnostnem svetu za vzpostavitev mednarodnih sil za Irak pod poveljstvom ZDA, katerih stroške bi delno nase prevzele tudi ostale svetovne velesile, tako očitno kaže, da se prvotna ameriška računica o solo vlogi pri dirigirani demokratizaciji Iraka, preprosto ne izide in da ne prinaša dovolj korporativnih dobičkov. Kot protiuslugo, da se z okupacijskimi stroški obremenijo tudi proračuni ostalih držav članic Varnostnega sveta, naj bi tako Združeni narodi v Iraku dobili določeno politično oblast.
In spet smo pri računici. Vprašanje, kdo bo vodil dirigirano demokratizacijo okupiranega Iraka, se bo lomilo na stroških in koristih ostalih stalnih članic Varnostnega sveta. Te se bodo v pogajanjih odločale predvsem med tem, ali prošnja za pogajanja o novi resoluciji o Iraku že pomeni, da je Amerika dovolj na kolenih in da se vrača v objem mednarodne skupnosti upoštevanja interesov velesil. Ali pa bo obči konsenz tak, da naj se sedanjo administracijo Bele hiše do konca njenega mandata v Iraku pusti samo. Ter da se dialog o vrnitvi pod okrilje mednarodnega prava z Združenimi državami opravi z neko drugo administracijo, ki bi glede na republikanske javnofinančne preglavice utegnila zamenjati sedanjo garnituro jastrebov Georga Busha mlajšega. V vsakem primeru pa bodo dirigirano demokratizirani Irak in njegovi privatizirani naravni viri še kar nekaj časa ostali nič drugega kot pa navaden protektorat.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z dirigirano demokratizacijo Iraka v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>