Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
GATUZO: ! (Dancin Bear, 2010) (ponovitev 7. 4. 2010 ob 00.30) (2860 bralcev)
Sreda, 31. 3. 2010
bruc



Gatuzo je očitno le težko opredeliti s preprostimi opisnimi berglami. Njun glasbeni izraz je preveč specifičen, da bi ga lahko primerjali z dueti, ki zadnjih dvajset let odmevajo na mednarodni rockovski sceni. Morda je prav to bistvena kvaliteta tega zagrebškega dvojca. Njun prvenec je bil v smislu produkcije skoraj pretirano »spoliran«, medtem ko drugi album veliko bolj teži k prvinskemu, skoraj koncertnemu zvoku. (v celoti!)

* Verjetno se še spomnite prvenca zanimivega zagrebškega dvojca Gatuzo »Noge/Ruke/Glave« izpred dveh let? Dvignil je kar veliko prahu v hrvaških medijih in tudi v Sloveniji. Z njim sta si mlada rockerja prislužila tudi glasbeno nagrado »Porin« za najboljši alternativni rock album. Čvrst in produkcijsko zaokrožen prvenec jima je na široko odprl vrata klubskih prostorov in koncertnih odrov. Bil je zasičen s prvinskim, a tudi dovršenim rockovskim zvokom, raskavim glasom kitarista in pevca Damira Trkulje ter eksplozivnim bobnarskim pristopom Gorana Martinjaka.

Na tistem albumu je bilo možno začutiti še daljne bluesovske vplive, ki so se mešali z močnim pridihom sodobnih, popularnih indie rockovskih tokov in garažno rockovskih odkruškov. Tudi vonj po domačih Majkah in drugih kultnih balkanskih bendih ni bil zanemarljiv. Od pozitivnih blues učinkov s prvenca so na drugem albumu ostali le še pridušeni zvoki orglic, ki jih lahko bežno ujamemo v posameznih skladbah. Že na prvem albumu bi le težko govorili o neposredni povezavi z garažnim rockom, kar je še težje zaznati ob njihovem drugem izdelku.

Gatuzo je očitno le težko opredeliti s preprostimi opisnimi berglami. Njun glasbeni izraz je preveč specifičen, da bi ga lahko primerjali z dueti, ki zadnjih dvajset let odmevajo na mednarodni rockovski sceni. Morda je prav to bistvena kvaliteta tega zagrebškega dvojca. Njun prvenec je bil v smislu produkcije skoraj pretirano »spoliran«, medtem ko drugi album veliko bolj teži k prvinskemu, skoraj koncertnemu zvoku. Učinkovita doza neposrednega rockovskega zvoka deluje osvežujoče. Fanta sta tokrat poskrbela tudi za nekoliko bolj dovršena, izrazno močnejša besedila, ki se posvečajo večni problematiki ljubezni. Kjer je ljubezen, je tudi sovraštvo, kar posledično pripelje tudi do jeze in v končni fazi do socialne problematike. Tudi slednja je zajeta v tekstih mladih rockerjev. Jeza in moč izžarevata iz »Šiljevega« raskavega, hrepenečega glasu, še bolj pa sta zaznavni v njegovem slogu igranja kitare. Tokrat je to igranje nekoliko bolj linearno kot na prvencu. Prikritih bluesovskih vložkov praktično ni več, prisotne je bistveno več akordne rutine, ki je močno vodilo sodobnega poskakujočega indie rockovskega teritorija. Kljub temu »Šiljo« še vedno ostaja izviren, saj zna s svojimi »nizkostrunskimi« kitarskimi vložki zelo spretno nadomestiti pomanjkanje basovske kitare. Slednjo lahko na tem albumu slišimo le pri eni skladbi, ko za bas poprime kar producent Marko Kalčić. Bobnarski pristop »Džekice« je še ena svetla točka tega glasbenega izdelka, saj s svojo eksplozivno ritmiko uspešno nadomešča praznine, ki nastajajo zaradi skromne kombinacije inštrumentov. Več dinamike celotni strukturi albuma morda ne bi škodilo, saj se nekako razpre šele ob koncu albuma. Najbolj pristna je morda prav ob barsko navdahnjeni, dodatni skladbi »Prljave ruke«, ko »Šiljo« poprime za akustično kitaro. S to skladbo sta uspela ustvariti nevsiljivo sproščeno vzdušje, ki lepo pomirja srdito energijo predhodnega linearnega glasbenega toka. Toda ta pomiritev je v končni fazi vendarle nekoliko zapoznela, da bi lahko vzbudila občutek popolnega zadovoljstva. Hrup, srd in neposrednost ne nadomestijo poslušalčeve želje po rockovski dinamiki in bluesovski trpkosti, o kateri sta fanta govorila v enem od svojih intervjujev izpred dveh let. Kljub temu ima godba zagrebškega dueta veliko pozitivnega potenciala, saj temelji na iskrenem, pristnem principu, ki vzbuja željo po nenehnem odrskem potrjevanju, kar je tudi smisel vsake perspektivne rockovske izraznosti.

Duo Gatuzo predstavlja v sodobnem hrvaškem rockovskem prostoru pravo popestritev, ki razbija priporočljiva merila rockovskega zvoka. Ne glede na nesporno kvaliteto in svežino pa si nekateri želimo, da bi se zvok odločne dvojice kmalu spet obrnil v smer, ki v spomin prikliče kakšne nenadomestljive Majke. Tam so doma energija, dinamika, želja in strast, ki ni pripravljena sklepati nobenih kompromisov. Smernice sumljivih The Strokes in podobnih umetelnih rockovskih tvarin so se že zdavnaj izkazale za bežen preblisk in hitro, če ne kar nevrotično potešitev. Nekateri smo to vedeli že ob njihovem prvotnem prodoru. Prekaljenemu hrvaškemu dvojcu ne želimo takšne hipne, lahkožive zadovoljitve, natrpane z ležernim ugodjem, vsaj v kontekstu pozitivne rockovske izraznosti.

pripravil Brane Škerjanc



Komentarji
komentiraj >>