Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Muzej komunizma v Pragi (2939 bralcev)
Četrtek, 1. 4. 2010
zalavi



Ostanki komunizma na Češkem...

Muzej komunizma v Pragi

Gospod, ki ima na Češkem trenutno precej visoko funkcijo, je resno in zavzeto omenil, da so Čehi želeli zgraditi tunel do Luke Koper in si tako zagotoviti dostop do odprtega morja. Da danes Slovenija nima urejenih pomorskih poti, si leta 1975 projektanti 410 kilometrskega tunela verjetno niso predstavljali. Ideja je nadvse »češka«, a vendarle zelo ljubka, saj nas spominja na dejanja animiranih prijateljev iz otroških dni, Pata in Mata.

Dragi gradbeni projekti, ki so se soočili z neslavnim propadom, so očitno Češka (oz. Češkoslovaška) specialiteta. V zahvalo za rusko intervencijo po drugi svetovni vojni in uvedbo komunističnega režima, so sredi leta 1949 v Pragi začeli graditi največji Stalinov spomenik na svetu. Monumenta se je vseskozi držala nesreča. Med gradnjo je najprej umrl Stalin, pred uradno otvoritvijo pa je zaradi hudih vladnih pritiskov in sovražnih groženj svoje življenje končal še arhitekt Otokar Švec. Gradnja je stala neznanske vsote, ki bi jih verjetno bilo bolje zapraviti za sanacijo razpadajočih praških stavb, v katere so se potem priseljevali Romi. Sramotni kip so podrli že leta 1962 in to kar z 800 kilogrami eksploziva.

Kar je jasno v drugih bivših komunističnih deželah, pa v naši dolinici ni, je, da je komunistični režim prinesel veliko slabega, iz česar se nam danes preostane le norčevati. Na zelo duhovit način anekdote iz romunskih komunističnih časov zbere režiser Popescu v svojem filmu Zgodbe zlate dobe. Podobno serijo zgodb bi lahko posneli tudi Čehi, saj je materiala več kot preveč. Ta je zbran v muzeju komunizma v Pragi, ki je prav paradoksalno postavljen v praški »Oxford street«, v neposredno bližino imperialističnih simbolov Lacosta, H&M in McDonaldsa.

Za precejšno obiskanost muzeja so krivi igrivi oglasni plakati, ki prikazujejo Karla Marxa med striženjem nohtov na nogah, Lenina, ki se tepe s koprivami in zlobno režeče se Babuške. Muzej zelo hitro pojasni, da je bil komunizem za Češko neoprostljiv družbeni eksperiment, Marx pa zblojeni boem, ki je s svojimi sladkimi teksti omreževal intelektualce po vsem svetu. Torej, reveži tisti, ki so ali so bili pod vplivom norega misleca, Marx jim odpusti!

Pred drugo svetovno vojno so se Čehoslovaki morali počutiti precej trapasto in izigrano, ko je predsedujoča elita tresočih rok 15. marca 1939 podarila češkoslovaško ozemlje Hitlerju. Francija in Velika Britanija sta se strinjali, ubogi češki predsednik Hácha pa je celo padel v nezavest.

Z občutkom za samoironijo in brez trohice ponosa nad preteklo zgodovino muzej komunizma vodi obiskovalca med različnimi sferami življenja, od industrije do šolskih klopi, pa tajne obveščevalne službe in primera praznih polic v trgovinah. Naletimo tudi na poskus razjasnitve češkoslovaške denarne reforme iz leta 1953, katere cilj je bila izenačitev bogatih in revnih, načeloma na škodo bogatih. To je delno spodletelo, in tako se je vlada poleg nezadovoljnega bogatega razreda morala ukvarjati še s spontanimi demonstracijami delavcev v Pilznu.

Komunistična doba se je končala z Žametno revolucijo in spremembo ustave leto kasneje, s katero so prečrtali člen o »vodilni vlogi Komunistične stranke Češkoslovaške, Narodni fronti in učenju marksizma«. Kljub neljubim spominom Čehi komunističnega vpliva ne morejo skrivati, če nič drugega, se mu lahko zahvalijo za debelo kožo in imunost na različne ideološke pravljice; na Češkem je namreč odstotek ateistov uradno višji kot delež katolikov.

10 čeških kron je za poštnino zapravila Zala

 



Komentarji
komentiraj >>