Petek, 2. 4. 2010
jizah
V kolikor je Raekwon lani postregel z najboljšo hiphop ploščo leta 2009, je Method Man po smrti ODB-ja najprepoznavnejša figura klana, Ghostface Killah pa ima v zadnjem desetletju najmočnejšo diskografijo. Govorimo o treh all-star členih WU-TANG CLANA. Ko se tako močna trojka odloči na hitro posneti nov album pa se pri vestnejših sledilcih klanovske muzike pojavi tako navdušenje kot upravičena skepsa bazirana na nefokusiranosti iz katere se izlušči zgolj soliden pridelek. (v celoti!)
* Lanska napoved albuma trenutno brez kančka dvoma najmočnejših treh členov in članov zasedbe Wu-Tang Clan – Raekwona, Ghostfaca Kille ter Methoda Mana – je zvenela kot znanstvena fantastika. Wu-Tangovci s svoji albumi praviloma zamujajo najmanj debelo število mesecev, če ne kar let. A nekaj časa svoje ime iščoči trojec, na koncu preprosto poimenovan s kratkimi vzdevki imen vseh treh članov Meth Ghost Rae, je nepričakovano hitro izdal svoj album. Morda gre razloge za tako hitrost iskati v tem, da je album pravzaprav dolg le pol ure, po drugi strani pa se raperske glave rade spominjamo mnogih raperskih mojstrovin z deset do dvanajst kompozicijami.
Razlogov za skepso ob izidu tega wu-tangovskega stranskega projekta izvira predvsem iz dejstva, da so bili vsi trije člani že lani zaposleni z ostalimi svojimi projekti. Ravno to nefokusiranost in pomanjkanje kreativnega reda, za katerega je znal poskrbeti wu-tangovski spiritualni vodja RZA, je trojec zapakiral v precej konsistenten, a za wu-tangovce hkrati precej nekonceptualen projekt. Vanj vsak član trojca vloži približno enako energije, le da je Method Man vseprisoten na prvi polovici albuma in na drugi skorajda neprezenten. Mešanica vseh treh stilov posameznikov prinaša zanimivo embalažo navidez nezdružljivih, a v resnici še kako združljivih stilov. Raekwon tako skrbi za surove, krute, realne in živahne zgodbe z močnim ter prepoznavnim uličnim slengom in detajlnostjo, Ghostface Killah blodi znotraj svoje čudaško-izprijene ter besedilno metaforične in »pošvedrane« liričnosti, Method Man pa se še vedno predaja zapohani norčavosti, humorju in navidezni trivialnosti.
Vse skupaj spremlja klasična cinematična wu-tangovska produkcija, za katero je poskrbela falanga producentov na čelu z Mathematicsom, RZO, Scramom Jonesom in Emilom. Skupna značilnost produkcije je, da se napaja iz zvoka, ki ga je v devetdesetih ustvaril, izklesal, izpilil in dodobra svetu predstavil vrhovni šef »clanovcev« RZA, iz čigar polja najbolj izstopi prav on sam. Skozi stilistično kopiranje klasičnega »wu-tangovskega« zvoka devetdesetih, kjer ne najdemo nikakršnih klubskih poskočnic ter odvečnega balasta, fantje precej energično odrapajo svoja besedila. Zvok je sicer presenetljivo poln, svojo melodiko pa večkrat išče znotraj trobilnih in klavirskih vzorčenj, izvirajočih iz starega črnskega soula. Med njimi najdemo tudi nekaj zanimivih in dobro uporabljenih vokalnih vzorcev Michaela Jacksona, Linde Jones in še koga. Povratek k produkcijskim specifikam wu-tangovskega zvoka je večkrat opazen tudi v nostalgični, zaprašeni produkcijski sliki, skozi katero se z dobro medsebojno kemijo izlivajo besedilne drame govorcev.
»Wu-Massacre« ne vsebuje klasičnih in dolgočasnih introv ter outrov, zato pa ponuja dva pravoverna wu-tangovska skita in svoje odlike išče v vseprisotnih in domiselnih »punchlinih«, dodelanem pripovedovanju zgodb ter produkcijski estetiki klana. Besedilno nas album premetava znotraj standardnih raperskih okvirov, kjer kakopak ne gre brez samohvale ter domiselnih zgodb o nežnejšem spolu, ropu, drogah in ostalih klasičnih newyorških dramah.
Dobro podajanje besedil in iskanje wu-tangovskih korenin, izgubljenih nekje v prejšnjem desetletju žal slabo dopolnjujejo prav vsi gostje na albumu, vključno z Inspecto Deckom, Sheekom Louchom ter Trifom Godom. Intenziven, a kratek album zgrajen na estetiki nekega preteklega časa, ponuja simptome rahlo nedodelanih albumov, hkrati pa zvočno in stilsko zanesljivo in igrivo poslušalsko popotovanje. Znotraj le-tega bi se lahko trojec zlahka odrekel zadnji iz konteksta samplersko polnovredne muzike, povsem nepotrebni elektro vzorčasti kompoziciji in dodal kak bolj dinamičen, hitro izmenjujoč ter naštudiran raperski vložek v stilu Beastie Boysov.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>