Na naš prejšnji Terminal o političnem pomenu zvoka za Ljubljano se je presenetljivo ustrezno navezala kritika zvoka na svetovnem prvenstvu v poletih v Planici. Urednik in komentator Igor E. Bergant jo je objavil v verzalkah, torej je skoz časopis kričal, bentil in razsajal. Hotel je ponazoriti, da so bili delovni pogoji na športni prireditvi z ene strani akustično neznosni, z druge pa je odprl vprašanje o smislu pretiranega hrupa, kjer mu ni mesto. Seveda kaže Bergantu pritrditi in dodati absurdno zapažanje, da so sami skakalci-letalci, ki so imeli med svojo aktivacijo v Planici pravico do glasbene izbire, dajali na posluh veliko boljše, ustreznejše štikle kot sam organizator. S tem individualnim džuboksom so nehote opozorili na splošno in klubsko stanje stvari, kjer se – z redkimi izjemami – prav tako izkazuje izrazita nesubtilnost. Po koncertih oziroma njihovih dodatkih se tako rekoč v sekundi sproži muzika, ki zanjo organizator nekako čuti, da je potrebna. Marsikdaj seveda je, toda zakaj in čemu takoj, v sekundi, koda se mudi »kam drugam«? Kakšna mentaliteta deluje v tistem trenutku, če ne logika šanka, ki je prav podobna medijski? Se vam je kdaj že zgodilo, da so vam pri časniku, ko ste hoteli kaj objaviti, odgovorili, da »naših bralk in bralcev to ne zanima«? Vedno sem občudoval vehemenco tega odgovora – kako zaboga vejo, kaj zanima njihove bralke in bralce, pa o tem niso opravili nobene ankete, nobene raziskave. Naravnost identično je z zvokom v prostoru – »naše obiskovalke, obiskovalci imajo radi glasbo«. Seveda jo imajo radi, sicer bi verjetno ne bili tam, a ravno kot taki imajo tudi pravico, ljubiti tisto minuto, dve tišine, preden se ambient vnovično ozvoči. To bi se moralo pripetiti neopazno, zlagoma in postopoma, nekako prav tako bi moralo biti z lučjo v prostoru, smo ugotavljali v starih časih.

Še en eklatantno političen problem glasbe in zvoka se razteza od Planice do podzemnih klubov. Ne vem, morda je kriva šola, ja, doma pa tudi ni časa, da bi mladini razložili nekaj temeljnih pojmov. Tako jih na žalost spet s pridom izkorišča šankerska ekonomika prostora. Od kod se je razpasla krilatica, recimo, da je noise nujno glasen, ko pa je po svoji žanrski naravnavi zgolj hrupen. V zadnjih letih domala ni javnega prostora, v katerem bi verjeli, da energija glasbe ni povezana z njeno glasnostjo, pač pa – na isti ravni – z dinamiko in drugimi parametri. Zakaj smo rekli, da gre za političen problem? Ker tudi v medijski izpostavi trde politike, torej politike v ožjem, strankarskem, parlamentarnem smislu, ne najdemo več retorike v klasičnem pomenu – kdor je glasnejši, je večji frajer, notranja dinamika glasu in povedi ne pomeni skorajda ničesar več bistvenega. Še najbliže tisti klasiki, ki jo mislimo zdajle, je Miran Potrč – človek, iz katerega smo se konec osemdesetih tako radi norčevali, danes pa je glasovno in upravno-pravno še eden izmed redkih »normalnih«. Tudi sam premier se dere, njegov glas je po vseh pravilih govorniške umetnosti ušel nadzoru in kaže na alarmanten položaj v državi; predsednik države pa se kot nemško šolani Kopftenor drži nazaj, a ker ni šolan pevec, potem deluje spakljivo in pozersko. Natanko tako deluje tudi zvok v večini naših današnjih javnih prostorov – naravnan je predvsem na volumen, enako je nastavljen za vse vrste muzike, ne upošteva govorne glasnosti, števila ljudi v prostoru, predvsem pa nima upravljalca, ki bi ga znal v ključnih momentih prijeti in z njim delati magijo prostora. Zadeva je seveda prav obrnjena od tiste, ki jo imajo v glavah vsi tisti, ki bi morali vsak večer, vsako noč krmiliti zvok in svetlobo – z dobrim krmiljenjem bi tudi zaslužili več, saj se ljudje počutijo izjemno dobro v prostoru, kjer kdo zna delati z zvokom in svetlobo.

Seveda pa je v tej stari, prastari klubski zahtevi proti nam vsaj še dvoje elementov. Prvi zadeva »glasbo v živo«, kot se reče. Med organizatorji tam od klasike tja do najtršega rocka, od estrade do hardkora jih je bore malo, ki bi se še zavedali, da sta glasba in zvok neločljiva celota. Oziroma drugače: večina bendov in individuov, ki se oglaša z odrov, ne ve več, da je eden izmed ključnih momentov glasbe prav to, kako zveni. Pustimo pri miru ozvočevalce, spregovorimo o samem podajalcu – ukvarja se z glasbo, a ne ve, da mora zazveneti in da so to reči, ki jih kaže gojiti. Pa ne zaradi večje prepoznavnosti, ampak zato, da je občinstvu prijetneje. Njega dni smo rekli, da ima koncert dober sound, če si se lahko med izvedbo pogovarjal, ne da bi kričal ali besedičil direktno v ušesno trobljo. Kadar je optimalno, se z odra sliši dobro, pregnantno, nekako usidrano, a je pod njim še vedno možno komunicirati tudi verbalno. Druga ubijalska zadeva so žanri, ta obsedenost z zvrstmi in podzvrstmi. Zadeva je prignana do absurda, saj se največ žanrskih delitev pojavlja prav v krogih in okoljih, ki so domnevno najbolj naperjeni proti glasbeni industriji. Toda žanri se napajajo prav pri njej. Žanri so tisti, od katerih glasbena industrija pravzaprav živi. Potem so šele avtorske pravice in podobno. Žanri so v glasbo uvoženi, glasba kot taka nima nikakršne zveze z žanri, ki so eminentno stvar literature, pozneje likovne umetnosti. Že pri filmu so, zgodovinsko vzeto, precej vsiljena reč, v glasbi pa prejkone zgolj vzdržujejo čredice enoumnih, ki poslušajo samo tisto, kar je napleteno okrog njihovega malega, a tako pomembnega žanra. Okrog njega se seveda ne more naplesti nič glasbenega, sicer bi se žanru kaj kmalu izmuznili, ampak – po navadi – izrazito zunajglasbene stvari. Kot v politiki – zato sta glasba in zvok izjemno dobro preučevalsko polje. Tudi politika se je namreč nehala ukvarjati s politiko in goji le še svoje drobne in izbrane žanre – preglasovanje; nezaupnica; izsiljevanje; škandal; zookratska drama; dogovor na hodniku; pogovor za hrbtom; razgovor s pretekstom; kurčenje, napihovanje, blebet. Z novodobno politiko se je ustvarila gluha loza, topos, kjer zven in poslušanje sploh nista več pomembna, kjer se reči ne izjavljajo, kakor je treba, ampak – kakor domnevno in hipno ustreza.

V današnjem Terminalu je občo akustiko prostora preskusil Miha Zadnikar.