Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
BONOBO: Black Sands (Ninja Tune, 2010) (ponovitev 16. 4. 2010 ob 00.30) (2480 bralcev)
Petek, 9. 4. 2010
Borja



Black Sands je težko pričakovani četrti album britanskega didžeja in
studijskega mojstra Bonoba. Gre za njegov najkompleksnejši izdelek
doslej, ki kombinira goste plasti živih inštrumentov (večino jih je
Simon odigral sam) s programiranimi bobni in basi. Ta estetski zasuk
je namignil že pri prejšnji plati, tokrat pa ga je speljal do konca.
Novost je še, da gostujoča vokalistka ni Bajka ampak mlada Andreya
Triana. Dovršenost pa ne pomeni nujno zanimivost, določeni deli so
namreč monotoni. (v celoti!)

* Black Sands je težko pričakovani četrti album britanskega didžeja in studijskega mojstra Bonoba. Gre za njegov najkompleksnejši izdelek doslej, ki kombinira goste plasti živih inštrumentov (večino jih je Simon odigral sam) s programiranimi bobni in basi. Na ta estetski zasuk je namignil že pri prejšnji plati, tokrat pa ga je speljal do konca. Novost je še, da gostujoča vokalistka ni Bajka, ampak mlada Andreya Triana. Dovršenost pa ne pomeni nujno zanimivosti, določeni deli so namreč monotoni in če sta bila njegova prva dva albuma veliko preprostejša, sta vseeno postregla z več markantnega materiala.

Simon Green prihaja iz Brightona in je eden od izvajalcev, ki so na začetku tisočletja pomagali nepričakovanemu vzponu lokalne, danes že ogromne založbe Tru Thoughts, pri kateri je leta 2000 izdal prvenec Animal Magic. Po izidu albuma je njegov talent zavohala megainštitucija levopoljne elektronike Ninja Tune in ga kmalu tudi "ukradla". Pri Ninjah je leta 2003 sledilo nadaljevanje Dial M for Monkey, čez tri leta pa še Bonobov najbolj uspešen projekt doslej Days to Come. Green je bil s prvima platama kolažni umetnik, njegov material je bil sestavljen iz eklektičnih semplov, bil pa je tudi osvežitev že precej zlajnanega žanra downtempa. No, Days to Come pa je pomenil zasuk v slogu, ki je postal gostejši in kompleksnejši. Še zmeraj je šlo v osnovi za precej počasno, downtempersko elektroniko (z vplivi jazza, folka in svetovnih godb), ki vsebuje veliko elementov žive muzike, organske semple, odigrane inštrumente, bistre, včasih že kompleksne aranžmaje in izjemno fino razdelane melodike.

Days to Come je bil "prehodni" album, Green se je prvič - in to kar obsežno - lotil vokalne forme, še pomembnejša novost pa je, da je začel uporabljati ogromno živih inštrumentov, veliko jih je odigral kar sam, najbolj domače pa se je počutil za basom ali kontrabasom. Tudi aranžmaji komadov so postali bolj "bendovski", z jasnejšo in bolj izdelano strukturo.

V tem smislu je šel sedaj z Black Sands še korak naprej. Za album je Green že pred časom napovedal, da bo precej drugačen, precej bolj "folky", založba pa ga je reklamirala kot Bonobov najbolj dovršen, veličasten in epski izdelek doslej. Oboje drži le deloma. Black Sands na žanr folka vleče predvsem zato, ker uporablja ogromno godal in akustične kitare, a hkrati slišimo tudi ogromno drugih vplivov, na primer bobni in basi so na določenih posnetkih programirani in sintetični. Kar se tiče promocijskega pompa, je album definitivno zvočno bogat, najbolj nasičen Simonov izdelek doslej, teksture so še bolj, kot je bilo zanj že itak značilno, ekstremno večplastne. V bistvu Black Sands v večjem delu zveni kot plata Bonobo benda, vendar pa polnost in veličastnost zvoka ne pomenita nujno tudi razburljivosti, epskost pa ne pomeni nujno ostrine. Album sicer premore celo paleto inštrumentov in odbitih zvokov in Greenu uspe doseči koherentnost, a hkrati pogrešamo nekaj več razgibanosti, pa tudi zajebancije. Tako pa Black Sands deluje rahlo monotono in preresno. Korak nazaj torej je, da gre za dokaj ziheraški album, ni nekega pretiranega eksperimentiranja, bolj piljenje zvoka, ki se je pri prejšnjem albumu izkazal za izjemno uspešnega. V tem smislu nas Green tokrat ne preseneti kot nas je z vsako plato doslej. Ja, prvi dva sta bili res aranžmajsko dokaj preprosti, a sta ponudili kar nekaj izstopajočih komadov. Tokrat celota deluje izjemno samozavestno, a vrhuncev skoraj da ni.

Iz dodelanega, nekateri bi rekli "zrelega" Bonobovega stila štrlita dva posnetka - pri prvem singlu Eyesdown in hiphoperskemu kosu Kiara prepoznamo vplive mlajših piflarjev, ki so udarili po sceni v zadnjih treh letih. Pri prvem lahko prepoznamo ritmične zanke značilne za Buriala, Martyna in podobne mojstre melanholične klubske produkcije, pri Kiari pa bolj glitchhoperske reference škotskih mladcev, zbranih okoli založbe LuckyMe in losangelskih mojstrov kot sta Flying Lotus in Nosaj Thing. Na treh posnetkih gostuje mlada pevka Andreya Triana, ki ji je Bonobo ob snemanju Black Sands spotoma sproduciral tudi celoten prvenec in je tako zamenjala samosvojo Bajko, ki jo je na Days to Come odpela fenomenalno. Zaradi tega je bilo iskanje nove pevke verjetno težavno, a Triana se izkaže za povsem suvereno in pravilno izbiro.

Black Sands torej je paradoksalen "vrhunec brez vrhuncev" Bonobove glasbene kariere. Je "zrel", "resen" in okrancljan, a zato tudi ne najbolj dinamičen, le stežka bi naštel tri komade, ki izstopajo iz mase zvoka in melodik. Zares fascinanten je Greenov občutek za kombiniranje eklektičnih zvokov, za grajenje melodik iz različnih "podmelodik" in za kompleksne, filmične aranžmaje. Žal pa tokrat ne ponuja nepričakovanih preskokov in impulzov. Perfekcionistična ravnina.

pripravil Borja Močnik

 



Komentarji
komentiraj >>