Ignacio Padilla

Ignacio Padilla se je rodil leta 1968 v Mexico Cityju. Diplomiral je iz komunikologije, magistriral iz angleške literature na edinburški univerzi ter doktoriral iz španske in latinskoameriške literature v Salamanci. Na njegov slog so vplivali pisatelji kot so Dostojevski, Joyce, Borges in Stevenson. Za svoja dela je prejel številne nagrade, prevedena so v petnajst jezikov, medtem ko jh sam govori sedem. Piše kratke zgodbe, eseje, romane in zgodbe za otroke. Leta 2008 je dobil mednarodno nagrado Juan Rulfo za pripoved, in sicer za svoje delo Anakroniki (Los anacronicos).

V drugi polovici devetdesetih je Padilla delal kot urednik mehiškega Playboya, v katerem je objavljal tudi svoje kolumne. Leta 1996 je sodeloval pri manifestu generacije crack in zato predstavlja, poleg svojih dveh prijateljev, prav tako mehiških pisateljev, Jorgeja Volpija in Eloya Urroza samo jedro omenjenega gibanja. Temu sta se kasneje pridružila še Palou in Chavez Castaneda. Najodmevnejše delo tega gibanja pa je vsekakor roman V iskanju Klingsorja (En busca de Klingsor) Jorgeja Volpija.

Generacija crack se ni poimenovala po kokainu, ampak po razpoki, prelomu, ki jo je želel omenjeni literarni krog napraviti z literarnim stilom v polpretekli mehiški literarni zgodovini. Skupina pisateljev, rojenih med leti 1964 in 1968 je iskala svoj lasten glas. Želela se je odmakniti od pisateljev takoimenovanega postbooma in še posebej magičnega realizma, kljub temu pa ohraniti veličino literarnih prvakov, kot so Vargas Llosa, Fuentes, Marquez in tudi v bodoče nadaljevati s prepoznavnostjo mehiške literature izven meja domovine. Generacija crack želi zpostaviti drugačen odnos do bralca, kot ga imajo po njenem mnenju pisci magičnega realizma. Bralca spoštuje in ne podcenjuje, zato mu želi ponuditi takoimenovani »globoki roman«. Noče mu vsega prinesti na krožniku, temveč ga vzpodbuja, naj sam pride do določenih spoznanj, pri tem pa želi uporabljati predvsem nov tip jezika, pri katerem naj bi bil poudarek na njegovi zvočnosti.

45-letni mehiški pisatelji torej ne pišejo več o mehiški revoluciji in veleposestnikih, ne o prikaznih v mestih duhov ne o Tijuani. Njihove zgodbe se odvijajo zunaj Mehike, večinoma na drugih kontinentih. Z magičnimi realisti pa jih povezuje še ena stvar: tako kot so se najbolj znani latinskoameriški pisatelji potepli po svetu, pa naj bo zaradi vojne, političnega izgnanstva ali zgolj pridruževanja avantgardnemu gibanju, tako je tudi novi mehiški predsednik Vicente Fox leta 2001 na mehiška predstavništva po svetu poslal avtorje crack generacije. Ti naj bi delovali v vlogi kulturnih atašejev in na ta način širili mehiško kulturo in besedo.

Med njimi je bil tudi Padilla, ki je med leti 2001 in 2003 služboval kot kulturni ataše mehiške ambasade v Veliki Britaniji. V tem času je objavil Afriške kronike (Crónicas africanas: Espejismo y utopía en el reino de Swazilandia), ki so nastajale v drugi polovici osemdesetih, ko je dve leti živel med Svazijci v Južni Afriki, natančneje med Južnoafriško republiko in Mozambikom. Med bivanjem v Kraljevini Svazi je bil celo obsojen na smrt, saj so ga po nedolžnem obtožili, da je član teroristične organizacije, ki je bila odgovorna za bombni napad v Zambiji.

Danes z našo zgodbo potujemo v Kraljevino Svazi, majhno državico, dolgo komajda 200 in široko 130 km, pokrito s savano in deževnim gozdom. Večina njenih prebivalcev se ukvarja s kmetijstvom, 60% pa jih preživi z 1,25 dolarja na dan. Država ima tudi najvišji odstotek obolelosti za HIV-om na svetu, saj je okužen vsak drugi odrasli prebivalec. Ozemlje, ki ga danes poseljujejo potomci Bantu črncev - Svazijci, je bilo z lovci in nabiralci naseljeno že v zgodnji kameni dobi. V 19. in 20. stoletju je bila kraljevina pod protektoratom Velike Britanije, a se je leta 1968 osamosvojila. Na državnem grbu se nahajata slonica in lev, ki predstavljata kralja in njegovo kraljico mater, ki vladata skupaj. Medtem ko kralj predstavlja administrativnega poglavarja, njegova mati z ženskim principom predstavlja duhovnega poglavarja in uravnoveša kraljevo vladanje. Parlament sestavljata skupščina in senat. Ruralni prebivalci večinoma živijo v kočah iz slame, redijo živino in varijo pivo. Vsaka skupnost ima svojega vrača. Načeloma vlada poligamija, tako ima vsaka ženska svojo kočo, v kateri jo obiskuje njen mož.

Padillova kratka zgodba Pogreb med ojameli ali z izvirnim naslovom Funeral entre los oyameles, ki je izšla leta 2001 v Afriških kronikah (Crónicas africanas: Espejismo y utopía en el reino de Swazilandia; založba Colibrí) in jo bomo slišali danes, se odlikuje po nežni, nevsiljivi naraciji. Morda gre na prvi posluh za celo preveč običajno podajanje dejstev, a ravno v tem tiči past. Padilla nas zvijačno pripelje do čustev, ki jih s svojim skritim orožjem - neznatni besedi tu, neznatni besedi tam - minimalistično realistično niza vzdolž zgodbe s klasično strukturo v obliki prologa, klimaksa in epiloga. Popelje nas v nek nam tuj svet, ki obstaja istočasno z našim ter se pomudi pri  razkolu Svazijcev med tradicionalno družbo in modernimi časi. Svazijci so se, tako kot drevo ojamel, ki je nekašen sorodnik hoje, srebrnega iglavca, znašli na nepravem kraju ali pa ob nepravem času. Srebrni iglavec na jugu vroče Afrike. In prav ta lastnost ga je naredila posebnega.