Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MARTIN REV: See me Ridin' (Roir, 1996) (2553 bralcev)
Nedelja, 11. 4. 2010
katjapr



Martin Rev, sintesajzerski del legendarnega newjorškega dvojca Suicide, se je že na začetku osemdesetih lotil tudi solističnega udejstvovanja. Skozi pregled njegovega dosedanjega dela si bomo tokrat obzorja razširili z zasanjanim repetitivnim pop melanholičnim izdelkom izpred skoraj 15 let, z albumom See me Ridin'. (v celoti!)

* Današnja Razširjamo obzorja na Radiu Študent bomo preživeli v družbi Martina Reverbyja ali krajše Martina Reva, ki predstavlja polovico kultnega newyorškega synth rock, no wave dua Suicide. Suicide so bili, sprva kot zasedba, konstituirani na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja v New Yorku, takratnem brstišču underground kulture in zgodnje punk scene. Kmalu je od zasedbe ostal le dvojec, ki s svojo nekonvencionalno postavitvijo, Alan Vega z vokalom in Martin Rev na sintesajzerju, nekako ni spadal v tisti čas, vsaj po recepciji poslušalcev ne. Motila sta za tisti čas nenavadna odsotnost bobnov, ki jo je nadomeščala ritem mašina in zvok, ki se je sicer, tako pravita Suicide, navdihoval pri Velvet Underground in Andyju Warholu, v primerjavi z Velveti pa zvenel kot techno. Suicide so sprva nastali kot umetniški projekt, ki se je gibal okrog takrat živahnega Mercer Arts Centra, ki je bil, lahko bi rekli, nekakšen predhodnik kasnejšega, legendarnega newyorškega kluba CBGB in kjer je takrat, na začetku sedemdesetih, najbolj živahno uspevala underground scena. Tik pred propadom Mercer Arts Centra leta 1973 se je tam izvršil koncert New York Dolls, ki so ga najavili kot New York Dolls And All Their Friends. V tem delčku zgodovine so na odru stali trije kasneje izjemno vplivni bandi: Suicide, Jonathan Richman and the Modern Lovers in seveda New York Dolls.

Scena se je, kot rečeno, nato preselila v CBGB in kljub temu da Suicide s svojim glasbenim izrazom nista imela dosti skupnega z npr. Ramonesi, sta tam nastopila kar nekajkrat, tudi kot predskupina Ramonesom. Odziv poslušalcev na Suicide je bil baje vedno enak, popoln odpor, žvižganje in metanje steklenic na oder. Alan Vega je nastopal oblečen v črno usnje, okrog glave pa je rad mahal z debelo verigo, kar je prispevalo tudi k nekoliko strašljivemu videzu, ki sta ga Suicide oddajala že tako ali tako s svojim glasbenim naborom. Po izdaji drugega albuma sta Suicide kot predskupina odšla na turnejo z The Clash in Elvisom Costellom. Alan Vega in Martin Rev sta s Suicide aktivna še danes, saj je večja prepoznavnost Suicide sledila letom po izdaji prvih dveh albumov. Alan Vega in Martin Rev sta se oba lotila tudi solističnih karier, s Suicide pa kljub temu da sta nekajkrat prekinila z ustvarjanjem, še vedno nastopata.

Tudi o solo karieri Alana Vege bi lahko povedali kar nekaj besed, a tokrat se posvečamo četrtemu samostojnemu albumu Martina Reva, See Me Ridin', ki ga je leta 1996 izdal pri newyorški reggae, dub, punkrock založbi Reach Out International Records, oz. krajše Roir.


Pri založbi, ki je bila ustanovljena leta 1979 kot striktno kasetarska založba, kar pomeni, da so izdajali le na kasetah, so poleg Suicide svoja dela izdajali tudi Bad Brains, Badawi, Big Youth, Television, MC 5, Durutti Column, Dub Trio, Einsturzende Neubauten, Bill Laswell, in Skatalites, če naštejem le nekaj izmed njih.

Martin Rev je bil v solo karieri dokaj aktiven, saj je svoja dela izdal že na osmih nosilcih zvoka. Album See me Ridin', ki ga bomo poslušali danes, lahko jemljemo kot konceptualno umetniško delo, ki se na eni strani spogleduje z liriko doo woop obdobja petdesetih let prejšnjega stoletja, na drugi pa s svojo infantilno sintesajzersko, boben mašinsko estetiko daje vtis popolne minimalističnosti. Na albumu se zvrsti šestnajst skladb, ki so, razen treh - najdaljše Mari Go Round, Ten Two in zaključne Postcard - zgolj instrumentalne, vse lirično zasičene s temami ljubezni, zapuščanja in trpljenja. Besedila so enostavna, a neredko duhovita. Album po tej plati spominja na enega bolj domiselnih, hudomušno profesionalnih biserov iz zakladnice genija Franka Zappe imenovanega Crousing With Ruben and the Jets, kjer je Zappa oživljal rock'n roll petdesetih let.

Na enem najboljših Revovih samostojnih albumov smo tako soočeni z minimalističnimi synth zvoki in ritmi ter Revovim nepretencioznim vokalom. Z repetitivnostjo daje vtis, kot bi vseskozi poslušali isti komad, saj z melodičnimi drobci in ritmičnimi frazami operira in permutira na res enostaven način, ki pa se v celoti gledano poslušalcu kot vsadek zasadi v možgane.

pripravila Katja Preša

 



Komentarji
komentiraj >>