STIFF LITTLE FINGERS, 11. 4. 2010; Tvornica, Zagreb, Hrvaška

* V starih časih so le redki »veliki« bendi priromali v naše kraje in čeprav je stanje že dolgo precej bojše in lahko nekatere vidimo skoraj že vsako leto (ali pa tudi dvakrat), hodita Slovenija in eden največjih, najboljših in najpomembnejših punk bendov stare generacije – Stiff Little Fingers, na žalost, še vedno daleč narazen. Več sreče pa so zato v križanju poti imeli sosedje Hrvati, ki so lahko legende gledali in poslušali v živo v nedeljo, enajstega aprila, v zagrebški Tvornici. Seveda nas je bila tam tudi peščica Slovencev.

Presenetljivo organizator za ta dan ni na oder postavil tudi kakšne domače predskupine ali dveh, zato so po krajšem glasbenem intru in zatemnitvi prostora na oder prišli: Jake Burns in Ali McMordie – originala iz čisto prvega paketa benda, ter kasnejša prišleka Stephen Grantley in Ian McCallum. Dame in gospodje - Stiff Little Fingers!

Prvi rif sproži val navdušenja, nato znani glas z trditvijo: »I coul'd be a soldier, go out there and fight to save this land,..« In dvorana ponori od navdušenja on znanem hitu Wasted Days. Toda razgrete strasti so kmalu rahlo ohlajene, ko bend takoj nadaljuje z nekaterimi novejšimi in manj priljubljenimi stvarmi, kot so Strummerville, Bits and kids in Guitar and drum. Ampak koga briga za novejše stvari – večina ljudi je tam zagotovo zaradi starih, ki se nahajajo na prvih dveh, treh albumih in to se čuti skozi ves koncert. Stari hit – razpoloženje gor, nekaj novejšega – razpoloženje rahlo dol. Po tridesetih letih čakanja, in pogled naokrog, po mnogih že sivih glavah in toni gub pokaže, da mnogo nedeljskih poslušalcev čisto zares dejanko že čaka trideset let na legendarne komade kot so Nobody's heroes, Tin Soldier, Suspect device, Gotta get away. Da ljudi ni prav briga za karkoli drugega. Tam so, da slišijo to kar je bend poneslo v legende. Na srečo pa Stiff Little Fingers pametno razporedijo odigrano količino velikih starih hitov, med novejše in s tem vzdržujejo bolj ali manj konstantno dobro voljo in pozornost blizu tisočglave množice.

Trideset in še nekaj plus let kasneje zgledajo Stiff Little Fingers precej drugače kot v sedemdesetih. Primerjava takratnih fotografij najbrž vsakemu prikrade nasmešek. Zmerom je zanimivo primerjati stare fotografije z novimi in pri punk legendah so včasih razlike zares zabavne. Saj ne, da je videz benda kaj pomemben za kvaliteto koncerta, je pa vseeno zanimiv. Če se osredotočim na par iz prvotne postave, je basist McMordie ohranil mladosntno divjost zunanjosti, medtem ko legendarni glas severno irskega punka Jake Burns na cesti izide kot dobrodušen, rahlo porejen ata srednjih let, ki pojma nima, da se je kdaj kje zgodil punk. Ampak ta določen ata to seveda dobro ve in glas, čeprav je z leti zgubil svojo nekdanjo raskavost, je ostar trd, oster, visok, predvsem pa neverjetno močan in z veliko zalogo sape, kar je Jake Burns, brez nekega velikega napora, dokazal kar nekajkrat. S tem pa prekaša tudi večino mlajših, vitalnejših frontmenov.

V tridesetih letih človek navadi svoje instrumente in čeprav so Stiff Little Fingers znani po številnih prepoznavnih, predvsem kitarskih in bas rifih, ki mnogim pospešijo krvni obtok, je danes njihovo igranje bolj izbrušeno. Energija s katero so odigrali svoj nedeljski koncert pa fenomen, ki ga mnogi, tudi veliko mlajši bendi, ne dosegajo. Ok, leta prinesejo morda bolečine v križu, vendar imajo tudi svoje prednost - izkušnje, uigranost. Toda vse to ne pomaga če zraven ne deluje še srčnost. In v nedeljo so se Stiff Little Fingers potrudili dati vse od sebe. Pogled na sivolase pankse ob boku z mladino, ki so od užitka zgubljali glavo, pa pove, da je koncert tako doživela tudi publika. Z nobody's heroes so nekega mladca celo spravili do take evforije, da je prižgal baklo – kar je sicer drago plačal z »brco« čez prag Tvornice.

Po dobri uri igranja so se Stiff Little Fingers poslovili z odra, vendar so se morali na glasne zahteve publike kmalu vrniti. Odigrali so še dva komada in se poslovili z Alternative Ulster. Kljub glasnim zahtevam nekaterih pod odrom, ki so še dolgo potem zahtevali Gotta Get Away, pa se žal niso več vrnili. Ampak tudi če bi se vrnili za še en bis, nam nebi bilo dovolj in bi hoteli še in še. Upajmo, da bomo še dobili kdaj tudi pri nas. Če ne, pa tudi Zagreb ni tako daleč.

pripravila sKabina

http://www.youtube.com/watch?v=vL2o_OKguRg