Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Pa kdo še verjame, da predmeti niso živi? (2822 bralcev)
Torek, 13. 4. 2010
Zala Dobovšek



Minulo soboto je Mini teater gostil Kulturno umetniško društvo MOMENT iz Maribora, ki je predstavilo tri svoje projekte, nastale v sferah lutkovnega in predmetnega gledališča. Z univerzalnostjo odrske govorice objektov so predramili tiste vse preveč zakrnele ravni gledalčeve domišljije in nas tako zapeljali v skrajno interesantne svetove.

Minulo soboto je Mini teater gostil Kulturno umetniško društvo MOMENT iz Maribora, ki je predstavilo tri svoje projekte, nastale v sferah lutkovnega in predmetnega gledališča. Z univerzalnostjo odrske govorice objektov so predramili tiste vse preveč zakrnele ravni gledalčeve domišljije in nas tako zapeljali v skrajno interesantne svetove.

KUD Moment je skupina mladih gledaliških ustvarjalcev, ki je nastala leta 2006 ter si za svoj teritorij kreiranja izbrala gledališče, lutke in ples. Širok ustvarjalni spekter Momentovcev pa ne pritiče le njihovim uprizoritvenim pristopom, saj znotraj procesov intenzivno usmerjajo pozornost v raziskovanje giba, komunikacije in prostora, hkrati pa ne zanemarjajo nobene generacije občinstva. Tokratne tri predstave - Prestopi, Štiri in EDdA2 – so predstavljale toliko bolj specialno ponudbo, ki je ne samo sočasno nagovorila »staro in mlado«, ampak postregla z odrsko disciplino, ki je na domačih tleh vse preveč zanemarjena in prevečkrat postavljena na stranski tir.

Da fenomen govorice objektov tako rekoč nima meja in lahko ob suvereni animaciji drsi od povsem vsakodnevnih prigod pa vse do evolucijskih teorij, bi lahko skupno zaobjeli rdečo nit vseh treh predstav. Te so skozi različne formate, časovne dolžine in prostorske umestitve iznajdljivo izkoristile neskončne funkcionalne potenciale vsakdanjih predmetov, ki so v rokah animatorjev pošteno presegle siceršnjo suhoparno praktičnost.

Kar skupini daje tisti žlahtni podton, sta natančnost in samoargumentiranje v ustvarjanju. Tokratni pristopi so bili podprti z jasnim vedenjem o samih metodah upravljanja znotraj okvirov predmetnega gledališča, hkrati pa se zdi, da nikoli ne podležejo metodam samim. Neprestano se čuti prepoznaven (kolektivni) idejno-avtorski podpis, ki se giblje med spoštovanjem neke konvencije, a hkrati njenega nenehnega spodmikanja, ironiziranja, nekakšne »inteligentne hudomušnosti« gledališča kot takega.

KUD Moment je tako skozi eleganco preproščine in obenem jasnim zavedanjem odrskega učinka usmerjal neskončno možnost govorico predmetov na skrajno minimalističnih osnovah in brez pretiranih dodanih efektov, ki bi nehote prevzeli fokus. Zgodbe, predvsem pa njihovi vsebinski volumni, so skozi animiranje ustvarili kontinuirano čarobnost iluzije, ki je – pa naj se sliši še tako naivno -  prepričljiva že samo zato, ker je tako srhljiva v svoji resničnosti.

V uvodni predstavi Prestopi (animatorji Zoran Petrovič, Uroš Kaurin, Marko Petrovič, Tina Bizjak, Luka Treiber, Matevž Dobaj, Matic Ketiš, Andrej Vršič in Maruša Majer) so preskočili onstran navdiha zapisane besede ter vizualizirali tako rekoč brezmejne prostorske diapazone pisateljevih junakov, ki so prestopili mejo fikcije (oziroma nas povabili vanjo) in jo razprli med nebom in morsko gladino. S svetlobnimi in zvočnimi učinki,  predvsem pa s suvereno animacijo pajacev, skreiranih z nič več kot enega kosa blaga ali nekaj trakov, so ustvarjali zgovorne situacije, oropane besed, zmeraj pospremljene z zrnom humorja ali samoironije.

Klikni za veliko sliko: V predstavi EDdA2 (Tin Grabnar, Luka Treiber, Marko Petrovič, Primož Gerlič, Matevž Dobaj, Andrej Vršič, Zoran Petrovič) so se že prestavili v bolj razvojno znanstvene vode in kronološko preleteli nastanek sveta, konotacijo pa izpostavili tudi v smeri človekove praželje po letenju. Vse ključne postojanke evolucije so začinili predvsem z obilico črnega humorja, sicer pa v samo estetiko poleg manevriranja s predmeti (možganske klobčiče na pajkovskih nogah je potrebno nujno omeniti) in simbolnimi objekti, umestili še senčno gledališče. Vmesni site-specific moment z naslovom Štiri, ki se je zgodil v avli Mini teatra, pa je sploh podčrtal ključno sporočilo večera. Za zgodbo je dovolj miza, dva kosa spužve, ki ustvarita simpatičnega možiclja, in gibčnost rok z zvrhanim košom domišljije – na obeh straneh (mize).

Odrske dimenzije, ki nam jih predmetno gledališče z redukcijo realnega okolja odvzame, se tako prelijejo na skrajno osebno in intimno so-oblikovanje »nevidnega«. Kos lesa, list papirja ali pa molčeči radiator hipno evocirajo nova vesolja, ki pa izginejo prav tako hitro, kot so vzniknila. (In kolikokrat lahko dejansko to brez specialnih efektov doživimo v teatru?) Gledališče objektov  pa je - poleg vsega svojega šarma in percepcijske produktivnosti pri gledalcu - predvsem odlična premostitev predsodka pred lutkovnim gledališčem. In Momentovci ta predsodek več kot odlično odganjajo!

Predmetom je zgodbe dodajala Zala Dobovšek.

 



Komentarji
komentiraj >>