* Laptopaško dronanje je v zadnjih desetih letih postalo ena opaznejših smernic v tistih obrobnejših elektronskih muzikah. Nekje ob prelomu tisočletja, ko je bila ta praksa še razmeroma sveža, je bilo avtorjem seveda mnogo lažje navdušiti publiko, sčasoma pa je ponudba postala preveč zasičena, generična in zato težje sledljiva. Potem, ko tudi mojstra tovrstnega početja, kot sta Fennesz in Tim Hecker nista imela povedati več nič bistveno novega, je pozornost številnih privržencev brnečih muzik pritegnilo dogajanje v avantmetalskih muzikah.

Klišejsko plastenje mehkih melodičnih linij, šumov in hrupa je sicer še naprej povsem suvereno obvladovalo tudi koncertni prostor, toda avtorjev, ki bi v kontekstu elektronskega drona presenetili, je bilo vse manj. Ti očitki morda niti niso na mestu, saj je veliko ustvarjalcev korak za korakom brusilo svoje prepoznavne estetike, zato so premiki ali pa novosti postajale težje opazne. Toda po drugi strani se zdi, da drone glasbenikom nudi izvrsten manevrski prostor, zato vztrajanje, ali ponavljanje že slišanega, upravičeno ni več deležno take pozornosti kot v preteklosti. Potencial, ki ga nosi laptop dronanje pa lepo izpričuje koncertni posnetek Kojija Asana, ki ga bomo slišali v nadaljevanju.

Japonskih laptop kreativcev smo vajeni v tistih radikalnih impro muzikah, hrupu ali pa poptrončkarstvu, Asano pa se s posnetkom iz Glasgowa mnogo bolj približa tistemu sredinskemu elektronskemu dronu, ki so mu pot risali Fennesz, Hecker in njuni somišljeniki. Morda se vzrok skriva v dejstvu, da je Asano več let preživel v Evropi, najprej na Otoku in nato še v Barceloni. Gre za izjemno plodnega ustvarjalca, ki se je v dvanajstih letih podpisal pod približno štirideset ploščkov, tisto, kar ga dela najbolj zanimivega pa je njegov interes za najrazličnejše muzike. Slišati ga je moč tako v hrupnem rockovskem, elektronskem, solističnem klavirskem ali avantgardno-kompozicijskem kontekstu, najbolj pogosto pa ustvarja v polju elektroakustične glasbe.

Zdi se, da je tisto, kar Asanovo dronanje nekoliko oddalji od stereotipnega plastenja, prav njegov pregled nad raznoterimi praksami. V nekaj več kot polurnem setu, zabeleženim na njegovem nastopu v glasgovškem centru za sodobne umetnosti leta 2006, se pojavijo elementi njegovega meditativnega klavirskega prebiranja, hrupnega plastenja, pa tudi mehkobno melodično brnenje. Predvsem zavoljo klavirskih sekvenc, ki v svojem izzvenevanju v spomin prikličejo početje Charlemagna Palestina, se zdi, da bi Asanovo glasbo tu prej kot v kontekst sredinskih dronerjev, postavili v sredino avantgardnih skladateljev. Je pa tudi res, da je na prvi posluh meja med enimi in drugimi pogosto zabrisana, kar po svoje dokazuje prav Asano. Še več, Koji Asano je s svojim laptopom v Ljubljani nastopil l. 2001 v okrilju prvega Noise festivala v Klubu Gromka, redno pa ga izvajajo tudi vrhunski klasični komorni ansambli in orkestri.

V setu, ki skozi repeticijo ponudi hipnotično, že kar trensersko izkušnjo, izjemno dinamiko ustvari avtorjevo spretno vijuganje med intenzivnejšimi, mestoma že hrupnimi plastenji, ter opojnejšim, barvitim ukvarjanjem z melodičnimi nastavki. Poudarek je na zanimivem in na prvi posluh zahtevnejšim harmoniziranjem, kar je še en detajl, ki Asana druži s Palestinom. Tisto, kar Japonca loči od laptop dronerjev je torej predvsem njegova odprtost do različnih glasbenih pristopov, ki jih vselej zapakira v smiselno in intrignatno celoto. Seveda ni vse, česar se loti vrhunsko, toda posnetek iz Glasgowa nedvomno sodi med Asanove zanimivejše podvige.

pripravil Goran Kompoš