Delo v sodobnih kapitalističnih družbah že dolgo več ni nekaj, kar izpolnjuje, daje neko dodano vrednost bivanjskemu smislu vsakega delovno-aktivnega posameznika ali pač posameznice, pač pa je v osnovi predvsem vir sredstev za preživetje. Toda Slovenci, kot je včeraj v večerni informativni oddaji državne televizije pribil minister za delo, so enako delovno trpežni, kot evropsko nam primerljivi narodi. Sindikati mu v en glas odgovarjajo, da so predlagane rešitve pokojninske reforme nesprejemljive ...
Delo v sodobnih kapitalističnih družbah že dolgo več ni nekaj, kar izpolnjuje, daje neko dodano vrednost bivanjskemu smislu vsakega delovno-aktivnega posameznika ali pač posameznice, pač pa je v osnovi predvsem vir sredstev za preživetje. Stroške življenja. To sicer tudi v Sloveniji, le zakaj bi bili kaka izjema, že od nekdaj stane. Toda Slovenci, kot je včeraj brez dlake na jeziku v večerni informativni oddaji državne televizije pribil minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik, so enako delovno trpežni, kot evropsko nam primerljivi narodi iz bližnje in daljne evro-okolice. Predstavniki domačih sindikalnih central mu v en glas odgovarjajo, da so predlagane rešitve pokojninske reforme nesprejemljive in da se skupaj borijo, da delo spet postane vrednota in da bo slovenskemu delavcu povrnjeno dostojanstvo ter da ne bo sredstvo izkoriščevalskega kapitala.
Zato je dobra vlada po včerajšnjem snidenju z razjarjenimi sindikalisti sklenila, da bo za dodaten mesec podaljšala javno razpravo in intenziven socialni dialog o tem, v tej tako naglo starajoči se državi še kako prav socialno občutljivem vprašanju. Toda do pokojninske reforme bo tudi v domači državi tam enkrat po 27. maju prišlo, pravita za področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja pristojen minister in premier Borut Pahor, ki je mimogrede še napovedal, da se bo s socialnimi partnerji dogovarjal, dokler se mu bo to zdelo smiselno, potem pa ne več in bo vlada pač sprejela zakonodajno podlago za to reformo, kot se politično korektno reče načrtovanim varčevalnim ukrepom.
Ker je pokojninska blagajna že zdaj prazna, se bi naj to lahko uredilo le s krčenjem obstoječih pokojninskih pravic, torej z zvišanjem upokojitvene starosti, razširitvijo obračunskega obdobja za izračun ob upokojitvi odmerjenega končnega zneska pokojnine in dodatnimi odbitki ob neizpolnjevanju pogojev za upokojitev. Uradna logika, ki stoji za temi neoliberalnimi ukrepi krčenja obstoječih in zgolj še delno iz samoupravno-socialističnih časov podedovanih pokojninskih pravic za redno zaposlene, je, da ne država, ne novodobni in s privatizacijo nekdanje družbene lastnine prav nemarno obogateni kapitalisti, za plus v pokojninski blagajni niso pristojni. Da je sredstev za tekoče pokojninske potrebe dovolj, z delom in plačevanjem prispevkov plačujejo redno zaposlene generacije, ki na upokojitev še čakajo.
Toda da temu le ni čisto tako, že sam po sebi pove podatek, da je v tej državi med vsemi temi mladimi in manj mladimi podjetniki, splošno razširjeno neplačevanje socialnih prispevkov za zaposlene. Izjeme so. Šest od ponedeljka v prostorih uprave Vegrada v Velenju vztrajajočih delavcev Vegradovega hčerinskega podjetja Gradve, podpira tudi direktor družbe Admir Hodžić. Toda gre za migrante, delavci so iz Bosne in Hercegovine, ter zaradi blokiranih računov in likvidnostnih težav matičnega podjetja nemočnega direktorja. Bolj malo bo k večji plačilni disciplini prispevala tudi današnja razprava o plačilni nedisciplini, ki so jo danes na pobudo opozicijskih poslancev SDS na družni seji opravili člani treh parlamentarnih odborov. Država pač ne poskrbi niti za to, da bi vsaj sama redno plačevala svoje obveznosti v zakonskih rokih, ki jih določa tako sebi kot vsem drugim.
Z vladnimi reformnimi načrti se bo odhod v pokoj najbolj zavlekel za generacijo zaposlenih, rojenih med 1950 in 1960, kateri dandanes pač niso več tako trpežni, kot so bili, ko so v polni delovni moči za Tita, samoupravni socializem in nenazadnje za krilatico delu čast in oblast ter zvoki takrat pač obvezne Internacionale soustvarjali prav to do dandanes tako zlahkoma razprodano družbeno premoženje. Nekaj ga sicer še bo prodala tudi ta vlada, toda tudi to ni nič svetilniškega, to v pomanjkanju boljših idej počnejo tudi primerljive države iz evropske okolice.
V evropski vrh se sicer uvrščamo po številu nezgod in umrljivosti pri delu, tako vsaj na konferenci na Brdu pri Kranju z naslovom Nezgode pri delu – zakaj tvegamo? opozarjajo iz Inšpektorata za delo. Namesto retoričnih vprašanj, z vsem znanim odgovorom, da večino k temu pač sili vsakdanja socialna stiska in visokoletečih konferenc za 400 slušateljev, bi si v javnosti ne najboljši ugled inšpektorat gotovo da bolje popravil z organizacijo dneva na terenu in večjim izplenom ugotovljenih in sankcioniranih kršitev veljavne delovne zakonodaje.
Slovenija je država, kjer vsi vemo vse, tudi najbolj očitne sistemske napake, a redko kdo to, javno pove. Pa tudi če, to običajno nima nekega dolgotrajnega učinka. Da imajo domači gradbinci kartel, so očitno že ves čas vedeli tudi na državnem DARSu. Zakaj tega kdo ni prišepnil še uradu za varstvo konkurence, ki ga imamo za preprečevanje in sankcioniranje tega v tržnemu kapitalizmu uradno prepovedanega kartelnega dogovarjanja v državi, ostaja neznanka.
Naslednja in na pokojninsko reformo nanašajoča se javna domača skrivnost je, da je Internacionalo izpodrinila Pesem sužnjev. In naj že kdo naposled to prišepne še sindikatom. In še to. V generacijah rojenih po letu 1970 bo zgolj še za vzorec zaposlenih, ki bodo v svojem delovnem življenju pridelali 40 ali pač 45 let delovne dobe, pogoja za že tako in tako za dostojno življenje komajda zadostne polne pokojnine. Toda tako to gre. Z vprašanji dandanes še uradno nevidnega dela prav tako starajočega se prebivalstva, naj se ukvarja neka druga, prihodnja vlada.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z načrtovanim krčenjem pokojninskega sistema in aktualnostjo Pesmi sužnjev v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>