V četrtek 8. aprila je v okviru cikla »Šola kot ideološki aparat ekonomije« na Delavsko punkerski univerzi predaval Gorazd Kovačič, asistent na oddelku za sociologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Predavanje je nosilo naslov »Zakaj je postalo nesmiselno študirati?«. Predavatelj je svoj »nagovor s prižnice«, kakor so predavanje imenovali nekateri obiskovalci, zastavil kot komentar svoje prvotne teze predavanja, da je univerza danes zdrsnila na raven šole kot ideološkega aparata. Šola je namreč razsvetljenski koncept, v dobrem in v slabem. Njeno zgodovinsko funkcijo je predavatelj razčlenil na tri točke: Prvič, Opismenjevanje množic; Drugič, s šolanjem množic dvigniti raven gospodarske razvitosti; Tretjič, prebivalstvu vcepiti vrednostni konsenz. Leva kritika šole, na primer teoretik Michael Apple, je ta zgodovinski vidik šole kritizirala z vidika uradnega in prikritega kurikula. Kritika prikritega kurikula, kamor spadajo neuradne plati izobraževalnega sistema, za predavatelja sovpade v Althusserjevo kritiko šole kot ideološkega aparata.

V nadaljevanju je predavatelj izpostavil avtonomijo kot temeljno potezo, ki jo danes univerza izgublja: avtonomija raziskovanja, poučevanja, debatiranja. Drugače rečeno, izgublja se sposobnost dvoma kot temeljne poteze klasičnega intelektualca. Izguba avtonomije se danes kaže v tem, da država ne financira več kritičnega raziskovanja in mišljenja. Glede te spremembe velja danes splošno prepričanje, da je to logiko univerzi vsilil kapitalizem. Toda ta teza naj bi slonela ne neki nereflektirani predpostavki, da je univerza mesto aktivne debate in mišljenja med študenti in profesorji. Po predavatelju prav ta predpostavka danes ne velja več, kar se vidi na več različnih ravneh. Profesorji ne predavajo, ampak berejo iz svojih učbenikov; študentje ne študirajo, ampak so apatični do študija kot takega; študentje imajo tako nizke bralne in pismene sposobnosti, da niti niso sposobni študirati. Na primer, stavek iz Habermasa ali Marxa se predavateljevim študentom na fakulteti zdi pretežek za razumevanje. Iz teh ugotovitev pa sledi naslednji sklep: če študenti ne študirajo, če niso pismeni, potem to ne velja zgolj za študij teorije, temveč niso pismeni tudi za pisanje oglasov ali administrativnih dopisov. S tega vidika lahko rečemo, da bo univerza uničila bolonjsko reformo in ne obratno.

V sklepnem delu predavanja je predavatelj poskušal povezati omenjene trende na univerzi s smerjo, v katero gre današnji kapitalizem. Neločljivi del študija je danes prav študentsko delo, ki je prekerno delo, s čimer študentje delujejo proti kolektivnim interesom delavskega razreda. Študij danes študentom nudi predvsem delo in uživanje prostega časa. Za konec je predavatelj, izhajajoč iz Althusserjeve teorije ideologije, poskušal odgovoriti na vprašanje, kakšna je materialna eksistenca ideologije na univerzi oziroma kakšnega ideološkega subjekta proizvaja današnja univerza. Po predavatelju to ni disciplinarna, fordistična ideologija, niti ni kreativna postfordistična ideologija; To je ideologija majhnih goljufij, kršenja pravil, iskanja lukenj v zakonih, kratkoročnih ciljev; to je ideologija, kako na čim lažji način, z ne-delom uspeti. Gre za nasprotje webrovske racionalnosti. Ta tip subjekta pa povsem ustreza kapitalizmu finančnih špekulacij.

Naslednji dogodek v sklopu tematskega ciklusa "Šola kot ideološki aparat ekonomije" bo na sporedu v četrtek, 15. aprila, z začetkom ob 18h, v klubu Gromka na Metelkovi, ko bo Delavsko-punkerska univerza gostovala skupino dijakov in učiteljev iz t.i. Nomadske pedagogike, belgijske srednje šole z alternativnim izobraževalnim programom, ki bodo ob tej priliki predstavili pedagoške principe in metode ter vskodnevno prakso svojega emancipatoričnega izobraževanja. Predstavitev bo potekala v angleškem jeziku.

Poročilo je pripravil Boštjan Nedoh.