Sobota, 24. 4. 2010
Tit Podobnik
Pred torkovim gostovanjem zasedbe v Klubu Cankarjevega doma, se potapljamo v kalejdoskopsko-improvizirano godbo Larryja Ochsa in njegovega projekta Kihnoua. (v celoti!)
* Ko govorimo o v sedanjost ali v prihodnost zazrtih glasbenikih, nikakor ne moremo mimo imena Larry Ochs. Človek, ki je skupaj z zasedbo Room kot eden prvih v akustično improvizirano glasbo implementiral računalniško generirano vzorčenje zvokov, se je od nekdaj rad sprehajal po robu jazzovske forme. Nenazadnje bo iz spomina le težko ušel lanski dogodek, ko je iz jazzovskega festivala v španski Sigüenzi pricurljala vest, da je nek obiskovalec klical policijo, češ da Larry Ochs ne izvaja jazza. In čeprav se morda sliši absurdno, takšni trenutki v glasbo povrnejo nekaj idealistične romantike iz časov, ko so se idiomi frekventno razkrajali ter pretvarjali. Pa pustimo ignoranco in subjektivnost obiskovalca za boljši občutek ob strani.
Z zasedbo Kihnoua, ki obstaja od leta 2007, se Larry Ochs znova spopada z več formami ali, še bolje, ozadji hkrati. Na eni strani mu v triu družbo dela korejska vokalistka, plesalka, tolkalka in scenska umetnica Dohee Lee, katere glas tudi osredinja album Unauthorized Caprices. Na drugi strani njegovega saksofona pa sedi bobnar Scott Amendola, sicer precej prezentna figura predvsem na zahodni obali ZDA, čeprav ga je denimo tudi Zorn že rad povabil v kakšno od zasedb. Za Kihnouo je značilno, da se triu na nastopih navadno pridruži še kdo, to mesto pa bo v torek v Klubu Cankarjevega doma zasedel naš stari znanec, basist Wilbert DeJoode, nenazadnje je igral v zasedbi Vaska Atanasovskega.
Na albumu Unauthorized Caprices je takšnih imen več, saj ob najbolj impozantnem Fredu Frithu, posnetek zaljšata še eksperimentalna čelistka Joan Jeanrenaud ter trobentačica s pedigrejem, Liz Albee, ki je med drugim letos sodelovala tudi v duetu z domačo vokalistko Ireno Tomažin. Od petih skladb, trio povsem sam vijuga zgolj na dveh, s čimer album deluje precej razgibano. Zares predvidljiv morebiti deluje zgolj prispevek Freda Fritha. Slednjega pa tako in tako pomaknejo nekoliko v ozadje, morda zgolj za nianso, a ravno prav, da kričavost njegovega instrumenta ne povozi sicer skrbno členjene zvočne slike.
Kot je bilo že omenjeno, steber albuma nedvomno gradi Dohee Lee, katere prerez korejskih vokalnih in improvizacijskih tradicij z zahodno glasbeno miselnostjo polni okvire kompozicij, ki jih je začrtal Larry Ochs. Prepoznaven zven njegovih pihalnih veščin je tako dozdevno vseskozi v vlogi spremljevalca in četudi na albumu ne manjka improvizacije, ravno zaradi tega prevladuje vtis dobro premišljene strukture. Ta je mestoma takšna, da poslušalcu prepusti izbiro slišanega, s čimer lahko hkrati prisluhnemo skupaj zbiti koheziji zvokov ali pa posamezne elemente enostavno preslišimo in svojo pozornost usmerimo k duetu ali triu znotraj trenutno muzicirajočega kolektiva. Ta pojav bi sicer lahko pričal o med seboj nekompatibilnih frakcijah, a tu ne govorimo o neskladju, temveč ravno nasprotno. Zgolj izbira je prepuščena poslušalcu, čeprav pripoved Dohee Lee le stežka ostane preslišana.
Album Unauthorized Caprices svoj naslov humorno umešča v glasbo. Kaprice v glasbi tekočega obdobja so namreč le stežka pripoznane, lahko pa se jih poustvari na način, kot to počne zasedba Kihnoua. In če jim bo na torkovem koncertu uspelo izvleči vsaj pol toliko dražljajev, kolikor jih pride ven iz obravnavane plošče, potem se lahko nadejamo precej kalejdoskopskega večera.
pripravil Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >>