Skoraj bi lahko rekli, da so tudi v slovenski politični eliti nenazadnje le doumeli, kako zelo nemoderno je sploh še obvezno služenje vojaškega roka v postmodernih časih 21. stoletja. Takšen vtis sta na obveznem fototerminu po delovnem sestanku v ljubljanski vojašnici Franc Rozman Stane pred zbranimi predstavniki domačih trobil večinskega diskurza vsaj poskušala pustiti predsednik vlade Anton Rop in njemu podrejeni obrambni minister Anton Grizold. Oznanila sta, da Slovenija, kako napredno in demokratično, kar devet mesecev pred iztekom z zakonom določenega roka za odpravo obveznega služenja vojaškega roka odpravlja naborniški sistem. V dvanajstih, vsaj deklarativno demokratičnih letih Republike Slovenije, je bilo na služenje vojaškega roka tako skupaj napotenih 91.824 nabornikov.
Skoraj bi lahko rekli, da so tudi v slovenski politični eliti nenazadnje le doumeli, kako zelo nemoderno je sploh še obvezno služenje vojaškega roka v postmodernih časih 21. stoletja. Takšen vtis sta na obveznem fototerminu po delovnem sestanku v ljubljanski vojašnici Franc Rozman Stane pred zbranimi predstavniki domačih trobil večinskega diskurza vsaj poskušala pustiti predsednik vlade Anton Rop in njemu podrejeni obrambni minister Anton Grizold. Oznanila sta, da Slovenija, kako napredno in demokratično, kar devet mesecev pred iztekom z zakonom določenega roka za odpravo obveznega služenja vojaškega roka odpravlja naborniški sistem. V dvanajstih, vsaj deklarativno demokratičnih letih Republike Slovenije, je bilo na služenje vojaškega roka tako skupaj napotenih 91.824 nabornikov.
Na domačem ognjišču pa bo lahko ostalo tudi tistih 300 vojaško obveznih moških državljanov, ki bi se v vojašnice po zakonu o vojaški dolžnosti morali odpraviti prihodnji mesec. Da pa čustva pravih na sveti slovenski grudi odraščajočih moških, ki odslužitev vojaškega roka še vedno paternalistično dojemajo kot dokončni iniacijski prehod med odrasle državljane, le ne bi bila preveč prizadeta, pa bodo tisti, ki bodo nič več obvezni vojaški rok vseeno želeli odslužiti, to lahko opravili že januarja prihodnje leto.
Ohranjanje sistema obveznega nošenja vojaške suknje, pravzaprav enega najstarejših institutov prisile nad do pasoša upravičenimi moškimi državljani, ki so ga iz fevdalnih časov ohranile tudi moderne države, do junija 2004, kot to predvideva novela zakona o vojaški dolžnosti, namreč po premirjevih besedah ne bi bilo več smotrno. Zakaj je bilo potrebno, s tem po njegovih besedah zgodovinskim trenutkom, tako pohiteti, premier sicer ni pojasnil. Kljub temu, da so se v zadnjih mesecih eden za drugim vrstili primeri državljanske nepokorščine vojaških obveznikov, kot so gladovne stavke in ostala skrajna sredstva, ki edina preostanejo zaradi sistemskega noveliranja prizadetim in pač na napačnem koščku premice časa rojenim posameznikom, o tem premier ni govoril. Priznal pa je, da se bodo ukinitve obveznega služenja vojaškega roka mnogi mladi razveselili. Hkrati pa seveda ni pozabil dodati, da pa ta zgodovinski trenutek odpira nove možnosti tistim, ki želijo biti poklicni vojaki.
Očitno načrtno pa je predsednik vlade pozabil tudi dodati, da se s profesionalizacijo slovenske vojske povsem nove možnosti odpirajo tudi domači politični eliti. Ne gre namreč kar tako za pozabiti, da ji je to pomlad uspel velik met. V najsilovitejši propagandni akciji po letu 1991, ko je bilo za potrebe pravzaprav te iste politične kaste vzpostaviti konstrukt nacionalno čiste moje dežele, ji je uspelo dovolj dobro zapeljati domače volilno telo, ki se je izreklo za vstop v Evropsko unijo in zvezo NATO.
Kljub temu, da se je slovenska evropska zgodba vseskozi izpostavljala predvsem kot stvar gospodarskega razvoja, zadnje direktive in ukrepi iz Bruslja, že kažejo, da to še daleč ni vse. Vojaško najpomembnejše države članice unije namreč že vzpostavljajo evropsko vojaško poveljstvo. Hkrati pa se, kljub očitnem nasprotovanju v severnoatlantskem zavezništvu, že pripravljajo na prevzem vojaških misij v državnih protektoratih na Balkanu. Kar se tiče članstva Slovenije v zvezi NATO, je stvar že nekoliko bolj jasna. Varnost, ki naj bi jo ta nudila, poleg tesne odvisnosti od severnoatlantske vojaške industrije, prinaša na domača tla ameriška vojaška oporišča in domače vojaške misije na tuje.
Slovenski moški državljani, ki so se iz teh ali onih razlogov odločili za poklicno vojaško službo, so namreč že na humanitarno-vojaških misijah na Kosovu, v Bosni in Hercegovini, Makedoniji in celo daljnem Afganistanu. Zunanji minister Rupel pa se je že nekaj časa nazaj pred televizijskimi kamerami repenčil, da bo slovenski vojaški škorenj zakoračil tudi po okupiranem Iraku. Zaradi silnega nasprotovanja v domači do nelegalne okupacije Iraka kritični javnosti, je sicer kmalu utihnil. Pravzaprav so mu to, da naj o napotitvi slovenskih poklicnih vojakov v Irak drži jezik za zobmi, najverjetneje ukazali. Dejstvo pa ostaja, da so to že nove priložnosti za slovensko politično elito, o katerih je premier Rop premišljeno pozabil spregovoriti.
Profesionalizacija slovenske vojske je namreč nujen predpogoj predvsem za to, da lahko slovenski vojaki, v bistvu pa domača politična elita, sploh sodeluje v bolj ali manj legitimnih vojaško-humanitarnih operacijah na oddaljenih koncih sveta. Domača politična elita je tako nekako res doumela, kako zelo nemoderno je sploh še obvezno služenje vojaškega roka v postmodernih časih 21. stoletja. Da pa ne bo pomote, pa je potrebno pljuniti resnici v obraz in priznati, da je do tega spoznanja niso pripeljali nikakršni humanistični, ampak predvsem egoistični vzgibi. Dejstvo namreč je, da si tudi sama ne more predstavljati, kako bi se, če bi na vesti imela kakega v tujih vojaških operacijah sodelujočega nabornika, obdržala na oblasti.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z razkrivanjem političnih ambicij pospešene profesionalizacije slovenske vojske v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>