* V prvi polovici leta 2001 sta luč dneva ugledala dva zanimiva albuma, ki sta napovedala prihod nove struje elektronske glasbe. Če je bila prej plesna elektronika omejena bodisi na specifičen zvok sintov in ritem mašin bodisi na elektronsko - kitarske križance, sta Four tetov album ‘Pause' in - takrat še - Manitobov ‘Start Breaking My Heart', okoli plesnih ritmov ovila razgiban in »topel« akustičen zvok. Resda je potem s strani obeh glasbenikov sledilo obdobje, ko so ju za seboj povlekle takrat zelo trendovske folktronične smernice, toda že pred nekaj leti sta oba potrdila, da ju bolj kot folk zanima žlahtna plesna glasba.

Ne vem, ali je naključje ali skrbno načrtovana ideja, da Kieran Hebden in Dan Snaith praktično z vsakim albumom naredita zelo podobne zasuke, a dejstvo je, da se tej njuni mikrostruji uspešno pridružuje vse več elektrončkarjev. Toda če to v elektronski glasbi prepogosto pomeni zgolj izliv generike, glasbeniki, ki sledijo smernicam Hebdna in Snaitha, snujejo precej bolj sebi lastne estetike. Kar je na nek način tudi logično, saj temelje vsi postavljajo predvsem v prepoznavnem naboru zvočnega materiala.

Dan Snaith oziroma Caribou ta nabor z vsakim novim albumom nekoliko posodobi, ohrani pa nekatere zvočne pritikline bolj ali manj dekorativne narave in domislice, ki ne puščajo dvoma o avtorju. Naj si bo to sintetični hibrid flavte, psihedelična zvončkljanja, krhke, pogosto zaprašene melodične linije ali pa beachboyevski vokal. Že tako bogato zvočno sliko Snaith z albumom ‘Swim' obteži še s trobilskimi aranžmaji, že skoraj rejverskimi okisanimi sekvencami in kopico majhnih, spretno umeščenih detajlov, s katerimi sestavi dinamično, hipnotično atmosfero. Poglavje zase so ritmi, ki večkrat reflektirajo Snaithovo izkušnjo z ritmično podrto elektroniko, a so tu zapakirani v plesu prijazno formo. Izjemen gruv v skladbah ‘Sun' in ‘Bowls' v ničemer ne zaostaja za vrhunci plesne glasbe z začetka devetdesetih let minulega stoletja. Snaith ta zgodovinski potencial spretno izkoristi in ga nadgradi v izrazito trendovsko obliko, ki na eni strani nagovarja privržence Animal Collective ali še raje Panda Beara, in na drugi strani tudi sledilce klubskih plesnih muzik.

Strukturno Snaith skladbe pogosto opre na postrockovsko logiko iskanja vrhunca. Stopnjevano zgoščevanje zvoka in intenzivnosti po epsko išče klimaks, ki se sprosti v mimobežen, božajoč zvočni tok. Nekoliko zmoti mestoma preveč melanholično razpoloženje, s katerim Snaith brenka na strune trendovske sredinske publike, a to ne zmoti celostnega vtisa. Iz melanholije ves čas namreč odzvanja tudi veselje, kar ustvari zanimivo napetost, celo prikrito nelagodnost, ki ušesa ves čas obdrži v pripravljenosti. Kompaktnost, zvočno dodelanost in plesnost skladb ‘Sun' in ‘Bowls' v drugi polovici albuma zamenja bolj ohlapna struktura in reducirana zvočnost, v kateri pa se žal izgubi uvodna intenzivnost. To v kontekstu albuma prinese celo več dinamike in raznovrstnosti, ki prav nič ne načne koherentnosti celostnega izdelka. Toda popolnost tistih izstopajočih skladb namiguje na to, da je Snaith nekaj skladb morda posnel preprosto zato, da je zapolnil prostor. Po drugi strani ta relativna preprostost veznih skladb, še bolj izpostavi genialnost tistih zanimivejših.

Plošča ‘Swim' je torej uspešnejša tam, kjer se opre na Snaithovo plesno poreklo, vselej nadgrajeno z njemu lastno pop senzibilnostjo, ki odstira pregled nad mnogoterimi glasbenimi praksami iz polpretekle zgodovine. Zdi se, da Snaith preprosto sestavi vplive, ob katerih je odraščal. A če je v preteklosti to početje morda nekoliko preveč očitno spominjalo na kolažiranje, po novem Snaith vse te vplive združi mnogo bolj subtilno in zrelo. Ob tem še vedno ohrani tudi igrivost, nenarejenost, naivnost in razpoloženje kot nalašč za prihajajoče poletje.

pripravil Goran Kompoš