Demokratična republika Slovaška 21. stoletja je kar po skrajšanem parlamentarnem postopku sprejela Zakon o državnih simbolih, ki določa, da bodo slovaški učenci od septembra naprej šolske dneve začenjali in končevali s poslušanjem slovaške himne. Obvezna oprema zidov slovaških učilnic pa bodo postali grb, nacionalna zastava in tekst preambule slovaške Ustave. Ob tako državotvornem dejanju demokratičnih sil, ki imajo trenutno v rokah izvršno in zakonodajno oblast na Slovaškem ter so z uveljavitvijo zakona sicer pohitele predvsem zato, da jim ne bi bilo potrebno sprejemati še bolj nacionalno zadrtega Zakona o domoljubju, pa so se gotovo orosile oči tudi kakega od domačih, tako levih kot desnih domoljubov.

V domovini večino javne pozornosti te dni sicer namenjamo predvsem včeraj tudi s strani sindikata te radijske postaje burno obeleženemu prazniku Dneva upora. Čeprav si sicer v pogledih na svet tako levi kot desni domoljubi niso prav edini, pa bi naj, tako vsaj državni vrh in tako leva kot desna zgodovina, praznik upora proti okupatorju morali praznovati vsi Slovenci ne glede na ideološko usmerjenost. To sicer ne drži povsem. Dnevu spomina na ustanovitev Protiimperialistične fronte se v prvi vrsti ne priklanjajo prav domači neo-imperialisti, ki iz obmorskih davčnih oaz še naprej plenijo domačo nekoč družbeno lastnino in tlačijo tudi domačega delovnega človeka.

Nadalje se spominu na poziv k oboroženemu uporu zoper nacistične in fašistične okupatorje ter njihove domače podložnike vsako leto že ne priklonijo zagovorniki rehabilitacije kolaboracionizma oziroma potomci domačih izdajalcev in slug tretjega nemškega rajha in fašistične Italije. Prav tako ga za svojega nimajo niti domači, uradno deklarirani domoljubi, častilci v drugi svetovni vojni poraženih nacističnih prijemov razreševanja vprašanj narodnostno, rasno ali kako drugače neavtohtonih družbenih slojev.

Toda resnici na ljubo gre za margino. Domača tako leva kot desna moralna večina dan upora proti okupatorju in dela prost dan praznuje. Mnenje prvega med levimi domoljubi je, da sta prav Osvobodilna fronta in obdobje oboroženega upora med drugo svetovno vojno, postavila temelje za ne več tako zelo suvereno slovensko državo. Predsednik Združenj Zveze borcev Slovenije za vrednote NOB Janez Stanovnik je tako zbranim pri spomeniku padlim borcem Kozjanskega odreda v obraz navrgel še, da je sedanja Slovenska vojska naslednica partizanske in da je hrbtenica slovenske države ter suverenosti.

Toda s sicer vsega spoštovanja vrednim tovarišem Janezom Stanovnikom se ni moč kar tako strinjati. Dandanes slovensko vojsko sestavljajo zgolj še vojaški najemniki, plačanci in uslužbenci ministrstva za obrambo. Ker naj bi le bili v miru, je vojska v vojašnicah in na slovenskemu vsakdanu kar se le da oddaljenih kriznih žariščih, predvsem Iraku in Afganistanu. Nameščena tam pa pač ni hrbtenica domače države, ampak severnoatlantskega zavezništva, ki so ga že v pred-referendumski kampanji prav tako kot dan upora za svojega vzeli tako levi kot desni domoljubi.

Ključni pomislek desnih domoljubov je sicer v tem, da so Osvobodilno fronto v kratkem po njeni ustanovitvi prevzeli komunisti, kar naj bi pripeljalo do državljanske vojne in socialistične revolucije. S tem sicer domobranci vse bolj postajajo protikomunisti. Tako ne preseneča, da si politični kapital podmladek po čem sploh le Nove Slovenije nabira na nasprotovanju načrtovani Titovi cesti v Ljubljani. Pravijo, da se je sicer Josip Broz Tito res zavzel za samostojno Slovenijo oziroma za narodnoosvobodilni boj, toda da je bil ta nato izrabljen za izvedbo komunistične revolucije, sinonima za kršenje človekovih pravic in svoboščin.

Toda ker so že pred drugo svetovno vojno na veliko zapirali in trpinčili denimo prav komuniste, je jasno, da je vsaj kršenje temeljnih človekovih pravic in svoboščin lastnost pravzaprav vsakega družbenega sistema. Z nekoliko manj medijskega pompa je tako ta teden mimo nas šla tudi 90. obletnica pokola na Zaloški cesti, kateri so se poklonili Železničarji borci za vrednote NOB. Če so danes hrbtenica te države ne vojaki, pač pa policaji, so bili takrat žandarji. Prva s strelnim orožjem preprečena stavka na slovenskih tleh zaradi železničarjem odvzetega osemurnega delavnika, starostnega in bolniškega zavarovanja ter znižanja plače za več kot 40 odstotkov je odnesla življenja 12ih moških in 5 letne deklice.

S sistematičnim kršenjem delavskih pravic danes, na katere bodo v prihodnjih dneh na prireditvah po vsej državi opozarjali sindikati, se sicer ne morejo strinjati tako levi kot desni domoljubi. Toda teh kar tako ne bodo odpravile domoljubne rešitve, ki jih tako eni kot drugi ponujajo. Domovinska vzgoja, državna himna pred začetkom pouka in državni simboli na zidu učilnic, kot bo od septembra naprej na Slovaškem, proti požrešnosti kapitala. Gre za boj, ki je vnaprej izgubljen, saj je kapital pač nad nacionalno državo. Za dokaz poglejte na slovenska gradbišča in domove za nego ostarelih. Odgovor tako ni domoljubje pač pa nadnacionalna solidarnost. Toda tako to gre. Na to še kako ključno vrednoto narodnoosvobodilnega boja namreč v teh dneh gladko pozabljajo tako levi kot desni domoljubi.


ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s tako levimi kot desnimi nebodijihtreba domoljubi v zobeh poskrbel Tomaž Z.