* Po šestletni kreativni pavzi, poskusih grajenja povečini neuspešnih solističnih karier in menjavi založniške hiše, so se letos s precejšnjim pompom na sceno vrnili junaki zapohane raperske lirike - Cypress Hill. Njihov osmi studijski album »Rise Up« znova združuje tako pridruženega člana, tolkalca Erica Boba kot tudi glavnega vokalista B-Reala in Sen Doga. Uradno je del zasedbe še vedno tudi producent Dj Muggs, ki je albumu dodal le dve produkciji, pa še ti v kombinaciji z DJ-em Khalilom.

Po več kot 20-ih letih obstanka je prva latino zasedba, okičena s platinasto ploščo seveda dodobra spremenila svoj prvotni vzorčasti stil, temelječ na kreativnem iskanju vzorcev in funkerskem hiphopu. Prvi album posnet za založbo Priority, ki ji trenutno kreativno poveljuje zapohani Snoop Dogg je prav »snoopovsko« neosredotočena, predvsem pa se čuti umanjkanje trde založniške roke, ki bi fantom povedala, na čem bi bilo potrebno graditi. Kot na zadnjih treh albumih Cypress Hill tudi tokrat križajo klasično rapersko produkcijo z živo inštrumentacijo in gosti izhajajočimi iz nažigaškega sveta. S tem so fantje dobili bolj agresiven, »uptempo« in dinamičen zvok, v katerem se znajde mnogo kitarskih vpadov, za katere je med drugim poskrbel tudi njihov dolgoletni kolega Tom Morello.

Produkcijska slika niti približno ne vsebuje signifikantnega mračnega, v svet zelenja zatopljenega zvočnega prahu s kreativnimi sampli, ki je bil do sedaj značilen za Dj Muggsa. V splošnem je umik Dj Muggsa v popolno ozadje največji problem novega pridelka Cypress Hillov, saj so izgubili svojskost zvoka, hkrati pa skušajo posnemati nekaj, kar so dokaj neuspešno počeli že na prejšnjih dveh ploščah, s katerima so povečini razočarali svoje standardne poslušalce. Za produkcijo sicer povečini v raznoraznih kombinacijah z drugimi pomočniki skrbi kar glavni vokalist B-Real, ki poskrbi za slabo polovico plošče, kar je kardinalna napaka albuma. B-Realu je sicer nekako uspelo skopirati nekatere specifike zvočnega kolesja Cypress Hillov, a vendarle je daleč od raziskovalne, mračnjaške, surove vrednosti Cypress Hillov. V vlogi producentov poleg omenjenega Dj Muggsa, doslej pravzaprav edinega producenta na albumih Cypress Hillov, nastopata raperska produkcijska velikana Pete Rock in Jake One, za bolj rockersko produkcijo pa so poskrbeli Tom Morello iz Rage Against the Machine, Daron Malakian iz System of a Dawn ter Mike Shinoda iz Linkin Park, ki je poskrbel za najbolj osredotočeno skladbo na albumu. Med svetom rocka in rapa se skriva tudi Jim Jonsin, sicer producent nekaterih komercialno uspešnih raperjev zadnjih let.

Cypressi tokrat torej niso brskali po zapuščini starih funkerskih in jazzerskih samplov, temveč so se odločili za bolj klasične pop/rockerske sample. Med njimi tako najdemo recimo vzorec Sonnyja Bona in njegove klasike v izvedbi hipurskih Vanilla Fudgov »Bang Bang«, »Break on Through« The Doorsov ter vokalne sample pocukranih Miraclesov, Peaba Brysona ter Barryja Whita.

Od prvenca Cypressov je minilo že kar 19 let, v tem času pa so se fantje dodobra sparili z rockom, uvedli celo gostujoče producente in s tem izgubili lastnen izraz in ekspresijo. Po prelomni multižanrski plošči »Skull & Bones« se je njihova pot usmerila v raziskovanje raznoraznih glasbenih zvrsti, ki jih nekoherentno zaznavamo tudi tokrat, ko iz močno rockerske, naspidirane in hitrejše produkcije, priletimo v svet latino hiphopa, počasnejših, skorajda reggaejaških ritmov in celo neizraznega plesnega popa ter se neprestano vračamo v rap. Ostala sta zgolj forma in trademark, vsebina se je pomaknila v ozadje. B-Real zelo uniformirano lajna eno in isto tematiko - pohanje na sto in en, že tisočkrat slišan način, z dodatkom kakšne »battle rime« in kupom bolj kot ne vokalno nezanimivih gostov. Z izogibanjem tradicionalni raperski formi in iskanjem nečesa novega pa na dolgočasen način počno to, kar so storili in odkrili že na prejšnjih albumih.

Brez redefinirane zvočne slike so se zapletli v kopiranje samih sebe, kjer pa skozi klišejsko, nezbrano besedičenje, ne dobimo niti ene zares zapohane, v možgane segajoče mračne, puhaške, basovsko izrazne laganice, po kakršnih so v najboljših časih sloveli. Z umikom Muggsa v ozadje in B-Realovim popolnim obvladovanjem tako mikrofonskih kot produkcijskih aspektov albuma so Cypress Hill izgubili svojo draž in bit. Ponavljanja tega, kar so že naredili na tokrat morda bolj energetski način, bo zadovoljilo le poslušalstvo za banalno poslušanje v avtu ter tiste, ki so zapohane vragolije zasedbe zmotno banalizirali že v času njihovega največjega uspeha, torej tiste, ki jim gre le za vokalni unikum B-Reala, ne pa za resnično vsebino.

pripravil Jizah