* Kar nekaj časa so se medili, preden so izbruhnili v polnem sijaju s tem svojim prvim kompletnim, odlično sprejetim albumom ter s številnimi klubskimi in festivalskimi nastopi. Od leta 2005, ko so se pojavili na londonski robni glasbeni sceni, so mednarodno prizorišče preverjali z odmevnimi singli ter na koncertih že uveljavljenih izvajalcev. Zdaj prihajajo tudi k nam; na valove tega radia in na Drugo godbo.
Kaj se torej skriva za tem dovolj nenavadnim imenom skupine in zgovornim naslovom njihovega albuma?

Ideja o glasbenem angažmaju, ki je pozneje v letu 2005 rezultirala v skupini Peyoti For President, je plod druženja anglo-italijanskega pevca in pisca besedil Pietra Dimascia ter brazilskega tolkalca Ulissesa Bezerra. Ta ima svoje glasbene korenine kar v družini, saj je njegov oče eden prvih uveljavljenih brazilskih raperjev Bezerra da Silva. Njuno razmišljanje o glasbi ter pozneje skupno ustvarjanje te temelji na njuni izkušnji razpada urbanega v londonskih predmestjih, iz česar se je rojevala refleksija pogojev preživetja ter ustvarjalno-aktivistični angažma. Najprej sta svoje glasbeno-pripovedne stvaritve predstavljala sama, tudi že pod imenom Peyoti For President, a so se jima zelo kmalu na odrih pričeli pridruževati sorodno razmišljujoči glasbeniki, saj so njuni dinamični in prepoznavno posebni nastopi zelo hitro pritegnili pozornost. Tako se je Peyoti For President po neki naravni poti razvila v večjo skupino različnih »performerjev«, ki so se pojavljali na klubskih odrih pod tem imenom, a v različnih kombinacijah. Postali so bolj kolektiv glasbenikov s pestrim etničnim poreklom ter glasbenim ozadjem kot pa stalna zasedba. Njeno trdno jedro sta ostala Dimascio in Bezerra, vse do danes pa izvajajo predvsem Dimasciove pesmi.

Prvi velik prelom v njihovi dosedanji karieri se je zgodil leta 2007, ko jih je Manu Chao povabil, da se mu pridružijo na jesenski koncertni turneji po Združenem kraljestvu. Na njej so odpirali in zaključevali njegove koncerte; kar nekajkrat pred več kot 5.000 navdušenimi poslušalci. Nekaj posnetkov s teh koncertov je še isto leto izšlo na njihovi prvi plošči, neuradnem EP-ju, ki so ga izdali na Brixtonski akademiji. Hkrati pa so bili povabljeni k sodelovanju v britanskem gibanju Stop War. S svojo glasbo so na shodih tega gibanja zadovoljevali tako glave kot noge udeležencev.

Rezultat tega je bilo vedno večje povpraševanje po njihovem albumu. Leta 2008 so postala pričakovanja tako velika, da so se odločili za tak projekt. Ker pa so tudi pri tem hoteli ostati neodvisni, so se odločili, da ustanovijo lastno založbo. Rodila se je Sordid Soup Records, za plasma njihovih izdelkov pa skrbi največji angleški distributer neodvisne glasbe Proper Music. Lotili so se snemanja gradiva za album in septembra istega leta izdali svoj prvi uradni single »We The People« - že na koncertih od občinstva posvojeno protestno pesem, ki ob navajanju besed iz ameriške ustave iz leta 1787 zavzema kritično stališče do dogodkov po newyorškem 11. septembru in do invazije v Irak. Uspehu tega singla je novembra sledil drugi »Drifting«, nato pa je maja lani izšel kompleten album »Rising Tide Of Conformity«, na katerem sta seveda tudi že omenjeni skladbi; še dve pa sta nato do konca lanskega leta izšli na dveh dodatnih singlih.

Kritike teh diskografskih izdaj v britanskih medijih pa tudi drugje po Evrop so bile zelo pozitivne, celo navdušene. Navdušenje se je okrepilo še z njihovimi koncerti ter predvsem festivalskimi nastopi. Poleg angleških, med katerimi velja omeniti nastop na festivalu Glastonbury in pa tistega v prestižnem londonskem Roundhouseu, so se v lanskem letu zvrstili še nastopi v Nemčiji, v Avstriji, na Nizozemskem, na Poljskem in v Španiji. Od leta 2007 niso nastopali samo ob Manu Chaou, ampak tudi na skupnih koncertih z Ojos de Brujo, Tinariwen, Ozomatli, Los de Abajo ter še s kar lepim številom drugih izvajalcev. V letošnjem letu to zgledno serijo uspehov nadaljujejo koncertno s promocijo tega albuma, obogateno z novim gradivom.

V osnovi je glasba Peyoti For President tisto, za kar se je v mednarodnih krogih izoblikovala oznaka »mestizo«. To je stilski mešanec, ki izrazne obrazce prevzema predvsem v iberski in latinskoameriški ljudski in protestni pa tudi plesni glasbeni zapuščini, jih nadgrajuje besedilno in izvedbeno, pogosto tudi z odrsko vizualno angažiranostjo, z refleksijo aktualnih socialnih in političnih vsebin, dograjuje in plemeniti pa jih z raznorodnimi elementi, napaberkovanimi iz kultur t. i. »tretjega sveta«, »z Juga tega planeta«. Kar nekaj samosvojih in uspešnih predstavnikov takšnega početja poznamo; nekaj smo jih ravno omenili med preteklimi sodelovanji Peyoti For President, najbližje pa jim je zagotovo že tudi omenjeni Manu Chao.

Ob Pietru Dimasciu, ki poje in igra kitaro, predvsem pa piše pesmi za bend, poskrbel pa je tudi za njihovo produkcijo za album, ter tolkalcu Ulissesu Bezerri so Peyoti For President v zadnjem času sekstet poljskega in angleškega tolkalca, portugalskega klaviaturista, ki je tudi flavtist in elektroničar, ter kolumbijskega basovskega kitarista. Vendar je zanimivo, da se je ta zasedba izoblikovala šele za nastope po izidu albuma, in da razen izvornih dveh članov na albumu ni slišati nikogar od omenjenih, pač pa je bil zanjo ohranjen že opisani pristop odprtega glasbenega kolektiva. To pomeni, da je pri snemanju skladb za album sodelovalo kar 20 glasbenikov; seveda pri izvedbi ene ali dveh, redko pri več skladbah. Sicer jih je Dimascio za album določil 12 ter dodal kratek govorni epilog. Med njimi so vsi njihovi predhodni hiti in tudi kopica manj udarnih, a nič manj zanimivih pesmi.

pripravil Zoran Pistotnik