PENNYWISE, STRIKE ANYWHERE, A WILHELM SCREAM, IN-SANE - 1.5.2010; ŠTUK, Maribor

* Med prvomajskimi praznik, ko je večji del Slovenije na offu, ni ravno najbolje delati koncertov. Obstajajo pa seveda izjeme, zaradi katerih se še tak lenuh in počitka potreben državljan odpove lenarjenju in se odpravi - tudi v drugo mesto, če je treba - na koncert.

Kateri izmed štirih bendov, ki so v soboto nastopili na Mariborskem ŠTUKu, je bil vzgib za množično popotovanje v štajersko prestolnico, je težko reči, ker so vsi - razen za In-sane žal ne morem pričati, ker sem jih zamudila - naleteli na zelo hvaležen sprejem, vendar pa headlinerjem Pennywise tukaj vsekakor pripada največji kos pogače, saj se je šele na njihovem nastopu ŠTUK zares dodobra napolnil.

Kot rečeno so prvi nastopili In-sane, ki sem jih zamudila, za njimi pa A Wilhelm Scream in Strike Anywhere. Priznati moram, da me te vrste melodični hardkor, ki ga igrata ta dva benda, nikoli ni prepričal in tudi tokrat je bilo tako, kljub temu, da je bilo več kot očitno, da sta oba benda na odru dala vse od sebe. Nenehno vzorčno prehajanje od hitrih k počasnim delom, večno enako monotono drmanje kitare in bobnov in hitri, vreščeči, po navadi popolnoma razglašeni vokali, so sicer razvneli kar lepo število publike, katere del je bil več v zraku kot na tleh.

Zvezde večera Pennywise so v Sloveniji že nastopili pred leti kot del Warped tour karavane v Tivoliju in so se na koncertu tega, na veselje domače publike, tudi spomnili. Vokalist Zoli Teglas je posebno čast izkazal celjskim Multiballom, ki jih je imenoval dobre prijatelje, ter se malo prilizoval še z klasično lažjo - kako so koncerti v Sloveniji zmerom najboljši na celi turneji - kar se je nanašalo na koncerte njegovega prvega benda Ignite.
Pennywise, ki so lani po enaindvajsetih letih ostali brez svojega originalnega pevca Jima Lindberga, so s sprejetjem Zolija v svoj bend, storili zelo taktično potezo, saj so z njim dobili vokal, ki je v hardcore svetu zaradi svoje čistosti, višine in pravilnosti, legendaren in se mu ni treba na novo dokazovati, prav tako pa spoštovanje, ki ga uživa Zoli, že v štartu odganja dvome, negodovanja, zavrnitve fenov, pa tudi kritikov, kot bi jih morda sprožil kakšen nov neznan vokal.

Zolijev falsseto se je fino vklopil v Pennywise, čeprav je bilo treba na ŠTUK-u, kar precej napenjati ušesa, da se ga je v zadnjih vrstah lahko razbralo izmed preglasnih instrumentov. Od klasike Every single day, s katero so začeli koncert, pa do konca so Pennywise odigrali energičen koncert, ki publike ni spustil iz klešč niti za trenutek. Norenje se je razširilo skoraj do zadnjih vrst, občinstvo je na ves glas z bendom prepevalo himne o prijateljstvu, povezanosti, neodobravanju politike in podobnih punkerskih temah, stage dajvanje pa se je razpaslo do take mere, da so morali posredovati tudi varnostniki in roadiji, saj je skakaški promet na odru začel ovirati bend.

Potem ko so v dobri uri prekrižarili svojo kariero, so se Pennywise na oder vrnili za bis in z zadnjim komadom Bro Hymn, v katerem jim je publika zopet pritegnila z vsemi pljuči, dobršen del nje pa je okupiral oder tako, da se benda niti ni več videlo, zaključili svoj nastop.

Pripravila sKabina