Sreda, 5. 5. 2010
Skabina
Potem ko so prvaki slovenskega oi punka Scuffy dogs odšli iz glasbene scene, je pri nas na tem področju zazevala velika luknja, ki so jo še najbolj zapolnili kranjski Drek u pest. Po bolj negotovo zvenečem prvencu Umij si roke pred večerjo, pa z novincem Nove pesmi isto sranje že bolj suvereno stopajo po poti, ki so si jo začrtali. (v celoti!)
* Po upokojitvi prvakov slovenskega oipunka, Scuffy Dogs, je pri nas na tem področju zazevala velika praznina. Kar nekaj skupin jo je sicer poskušalo zapolniti, vendar nobenemu za enkrat ni uspelo tako kot kranjsko-ljubljanskim Drek u pest.
Potem ko so Drek u pest leta 2006 izdali svoj prvenec Umij si roke pred večerjo, je bilo treba na njegovega naslednika čakati kar štiri leta. Štiri leta, ki pa se ob poslušanju novinca izkažejo za dobrodošlo dolžino, saj se že ob začetku poslušanja, v uvodnem komadu DUP oziroma Drek u pest izkaže, da je za skupino precej več vaje, predvsem pa koncertne kilometrine, ki jim je dala večjo suverenost, ki jo je slišati že takoj na začetku. Čeprav je večji del benda že preverjen in preizkušen na slovenski punk sceni preko bendov, kot so Barflies in Gradska, zveni prvenec, ki sicer vsebuje kup finih oipunk himn, precej negotovo kot celota pa zelo monotono. Nove pesmi, staro sranje stopa korak naprej in preseneča z razgibanostjo in energijo, ki prvenec daleč presega. Predvsem so opazni bolj razgibani aranžmaji kitare, polnejši zvok, sposoja rokenrol ritmov, še največ pa k tej razgibanosti pripomore vpeljava ska ritmov, ki so tudi že na prvencu, vendar ne v taki meri. Novi album je tudi hitrejši, s čimer in vsem prej naštetim, se bolje zakrije monotonost vokala, ki s to značilnostjo, ne pa tudi hripavostjo, bolj sledi moški struji vokalistov na oi sceni kot ženski, četudi je vokal pri Drek u pest ženski, kar je še ena lastnost, ki jih loči od ostalih predstavnikov žanra pri nas.
Nove pesmi, staro sranje sicer ne prinaša nič novega, le preverjen angleški oipunk vzorec, kot ga igrajo Gundog, Skinful in še nešteto drugih, novih in starih bendov tako angleških kot drugih po svetu. Težak oi-evski bas, razvlečena kitara, večglasni refreni in ne pretirano eksperimentirajoči bobni, ki združeni pomenijo spevne himne, na koncertih odpete ne samo s strani benda, temveč tudi publike. Ker Drek u pest ustvarjajo v slovenščini, je to za domačo publiko še toliko lažje, še posebej, ker jim gre klepanje rim prav dobro od rok. Socialno-politično, sicer bolj prvo kot drugo, angažirana besedila z vsakim stavkom in vsako rimo zadenejo žebelj na glavico in poslušalec ne more kaj, da se ne bi strinjal – danes, ko svet pesti recesija še toliko bolj. Izmozgan in izkoriščan pripadnik delavskega razreda je vsakdanja zadeva, o kateri sicer poročajo tudi pompozni novinarji v medijih, toda vprašanje je, kdo od njih premore toliko iskrenosti kot Drek u pest. Vprašanje je seveda tudi, koliko smrtnikov lahko prenese besedila s takšno tematiko, ko pa se vsi trudijo samo za pozabo v puhlih tekstih estrade. Na srečo je še vedno dovolj tistih, ki jim je mar, tako v bendih kot zunaj njih, ki bodo prav tako kot socialni ozir, znali ceniti tudi zabavno plat Drek u pest, s katero rahlo sproščajo težo svojega sporočila.
Naslov novega albuma Drek u pest Nove pesmi staro sranje je odlično izbran. Melodije so nove – nove, ker so dejansko nove pesmi in nove, ker so rahlo drugačne in prinašajo novo, osvežujočo barvitost; teme so stare – že milijonkrat prežvečene, iste, pa vendar večno aktualne.
pripravila sKabina
Komentarji
komentiraj >>