Kaj je retencijska histerija? Kaj je aloerotizem? Kaj je dvojna spona? Kaj pomeni afanasis? Kaj je nadzasedba? Kaj predstavlja simbolno? Kaj je pravilo abstinence? Kaj je fobična nevroza? O vsem tem v pričujočem prispevku ne boste izvedeli popolnoma nič, boste pa več o vseh možnih psihoanalitskih terminih zvedeli v delu Bogdana Lešnika - Temelji psihoanalize.
Verjetno se bo vsak študent humanistike pa tudi drugi, ki so se kdaj spravili brati umovanje kakšnega psihoanalitika, razveselil dejstva, da smo Slovenci naposled dobili slovar psihoanalize. Kdo je pravzaprav drugi, kakšna je razlika med drugim in velikim drugim, ali obstaja potem še Drugi pisan z veliko začetnico, ki denotira spet nekaj drugega od prvih dveh drugih? In naprej, kaj pomenijo izrazi kot so parafrenija, afanisis, inervacija in konverzija? Nemalokrat se bralci spopadamo z različnimi termini za katere nismo prav sigurni kaj pomenijo, toliko bolj, ker nekateri med njimi označujejo celo nasprotne si pomene. Še dobro torej, da se je Bogdan Lešnik odločil in napisal delo Temelji psihoanalize, s čimer smo dobili nov, lasten in ne preveden slovar, kar celo v širšem kontekstu ni tako zanemarljivo.
Poizkusimo prvo pričujoči slovar umestiti v čas in prostor ter ga postaviti v odnos do predhodnikov. Najprej je seveda potrebno omeniti znameniti slovar Vocabulaire de la psychanalyse, ki sta ga sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja napisala Laplanche in Pontalis in je istočasno izšel kar v šestih jezikih. To je bil hkrati tudi poizkus poenotitve izrazoslovja, ki se napaja predvsem iz treh evropskih jezikov, nemščine, francoščine in angleščine. Čeprav je omenjeni slovar neizogibno pomagalo vsakomur, ki se spravi brati kakšna besedila v originalu, pa nam ne bo v prav veliko pomoč pri branju prevodov oziroma izvirnih slovenskih del. V tujini poleg tega poznajo seveda še druge slovarje, pri nas pa je do sedaj bilo na tem področju čutiti nekakšen manko. Kot omenja Lešnik je leta 1993 izšlo delo Psihiatrično izrazoslovje Leva Milčinskega, ki pa zajema širše področje, poleg tega pa „podaja le zelo kratke definicije in njegove terminološke odločitve niso vedno jasne (na primer, zakaj uporablja „izvenzavestno“ in ne „nezavedno“).“ Nadalje smo si nekoliko lahko pomagali tudi z zbirko leksikonov Cankarjeve založbe in morda še čim a kaj dosti več od tega nismo imeli.
Prvo vprašanje, ki si ga moramo postaviti ob preučevanju obravnavane knjige je seveda izbira naslova. Ta se namreč v celoti glasi Temelji psihoanalize: opombe h konceptom in ob tem ugotovimo, da se nikjer ne pojavi beseda slovar, izrazoslovje, besedišče ali kaj podobnega. Namesto tega dobimo opisno formulacijo, ki sama po sebi govori, da ne gre za tipičen slovar s kratkimi definicijami in jasno začrtano ločnico, ampak za razlago pojmov. Že v predgovoru nas Lešnik opozori, da je bilo pisanje dela zanj „... priložnost, da premisli psihoanalitično polje na podlagi svojega branja in izkušenj,...“ Gre torej za delo, ki ni radikalno znanstveno pretenciozno, ampak predvsem uokvirja in zamejuje, razlaga in opredeljuje.
Delo je pravzaprav globinski razmislek o temeljnih pojmih in terminih psihoanalize, pri tem tudi njegova struktura veliko pove o sami vsebini. Namreč znotraj posameznih razlag lahko ob besedah najdemo asteriks, ki nas napotuje na nadaljnje branje, drugih gesel, ki nam bodo olajšala branje trenutnega gesla, a tudi to podgeslo lahko vsebuje druge psihoanalitične termine in tako naprej. Skratka, kaj hitro ugotovimo, da so vsa gesla na tak ali drugačen način povezana, prepletena in soudeležena v razlaganju in razumevanju. Ali kot pravi Lešnik: „ Freudova teorija je kompleksna in večplastna, koncepti se v njej pojavljajo v različnih zvezah in sestavljajo pojmovno mrežo, ki je definicija posameznega koncepta ne izčrpa,...“
Sam znanstveni aparat je dober in izčrpen, saj ob posameznem geslu izvemo marsikaj koristnega, na primer, kdo je njegov idejni snovalec, v katerem delu je bil obdelan in katerega leta je delo izšlo. Na koncu imamo še izčrpno literaturo, imensko kazalo ter kazalo nemških, angleških, francoskih in slovenskih izrazov. Iz preučevanja teh podatkov in tudi samega avtorjevega opozorila pa je jasno, da je večina obdelanih terminov Freudovih, poleg njegovih pa se pojavijo še tisti, ki so jih vpeljali Jung, Lacan, Klein in nekateri drugi.
Vsekakor je Lešniku uspelo sestaviti kvaliteten slovar, ki je tako po strukturi kot vsebini jasen, pregleden in razumljiv. Nedvomno bo dobra pomoč vsakomur, ki se na potovanje po psihoanalitičnih tekstih šele odpravlja pa tudi tistim, ki se na tej poti nahajajo že dalj časa. Če nič drugega se bodo zadnji lahko spustili v polemično razpravo, ali dobili še eno variacijo na temo. Za konec zgolj še opomba, da nam podobnih tematskih slovarjev v slovenščini primanjkuje, zato si lahko le želimo, da bi v prihodnje nastal še kakšen, ki nam bi lajšal muke pri pripenjanju označencev na označevalce.
Preizkus realnosti je doživljal Tadej Meserko.
Komentarji
komentiraj >>