Prelom aprila v maj že nekaj let ni bil tako prijetno topel kot tokrat. Skoraj poletna atmosfera ni pojenjala niti potem, ko so prvomajski kresovi pogoreli in se je žareča noč prevesila v delu in delavstvu zapisan dan. Kot bi toplina in sonce začutila aktualne politične okoliščine, ki spremljajo praznik dela in grozijo delavstvu.

Deževja, ki tu in tam ovlaži kresne kopice, namoči travnike, duši revolucionarno-delavske napeve in v blato pogreza še tisto malo, kar je v post-tranzicijskem času ostalo od prvega maja kot praznika dela, to leto ni bilo. Vreme je s tem, ko je občasno deževno kuliso - precej sovpadajočo z razvrednoteno kapitalistično podobo praznika dela - zamenjalo z bolj vedro, prvemu maju ponudilo priložnost za nekdanji moment. In to v trenutku, ko se zdi, da ga najbolj potrebuje.

Če finančno hazarderstvo in globalna gospodarska kriza tako imenovanemu malemu človeku že nekaj časa gubata čelo, pa v Sloveniji prav v delavsko prazničnem času prihaja do najglasnejših vladnih napovedi pokojninske reforme in reforme trga dela. Delavski praznik je tako, kot bi ne šlo za naključje, pač pa insceniran cinizem vlade, namesto tradicionalnega veselja zaobjela skrb. Vlada in pristojni minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik delavstvu brezkompromisno grozita s predlagano kasnejšo upokojitvijo, skrajšanimi odpovednimi roki in manjšimi odpravninami. Ukrepi, ki naj bi v podalpje prinesli opevano blagostanje, v resnici bržkone brišejo zadnje sledi socialne države in jo polagajo v roke tržnemu, profitu naravnanemu ustroju.

Resnosti položaja, ki jim ga piše paradoksalno leva in za socialna vprašanja kao občutljivejša politika, pa slovenski delavec ni razumel na način, kot mu ga je namignilo prijetno petkovo in sobotno vreme. Da bi z razmislekom in dostojno reakcijo na predlagane spremembe prvemu maju vrnili pravo vsebino, delo ponovno artikulirali kot vrednoto, nevredno političnega barantanja in s tem ponovno osmislili praznik.

Morda pa je slovenski mali človek, kot mu pokroviteljsko radi rečejo tisti, ki so ga ustvarili, namig skoraj poletne toplote razumel, a si je, zavedajoč svoje popolne marginaliziranosti, premislil, preden je ukrepal. Prvi maj, z dežjem ali brez, že nekaj časa ni več njegov praznik. Je zgolj spomin, priložnost za drugačno preživljanje prostega dneva in morda trenutek za intimni razmislek o lastnem socialnem položaju. Kresovi, golaži, delavski prapori in napevi pa ostajajo zgolj kot farsa, kot slepilni manever vladajoče garniture.

Ta je, kot že vrsto leto doslej, odkar je samostojna Slovenija zakorakala na pota novega družbenega reda, vzela praznik dela za svojega. Poznavajoč neobhodno nujnost delavstva za obstoj tržno naravnanega gospodarstva, vladajoča politika vsako leto uzurpira še tisto malo, kar je na simbolni ravni ostalo novodobnemu proletariatu. Kot vrsta drugih tradicionalnih družbenih obeleženj in prireditev se prvi maj iz praznovanja dela spreminja v politične mitinge, na katerih predstavniki aktualne oblasti kot samooklicani nosilci politike socialne pravičnosti brez sramu nabirajo cenene politične točke. Ne le, da s tem politika delavstvu odvzema njegov tradicionalni prostor, pač pa z njim tudi manipulira.

Sprevrženost vladajočih ob prazniku dela je bila letos zaradi skoraj sočasnih političnih dogajanj še očitnejša. Le nekaj dni po tem, ko se je vlada s sindikati neuspešno pogajala o spremembah zakonodaje na področju trga dela, si je premier Borut Pahor brez zadržkov na najštevilčnejši sindikalni prireditvi na Svetem Joštu nad Kranjem dovolil več kot deset minut pridigati prisotnim. Kot bi mu slaba vest ob skoraj padlem socialnem dialogu med vlado in sindikati ne dala miru, je prisotne prepričeval, da oni ne bodo plačevali za globalno finančno krizo. Ali pa sta z ministrom za delo, družino in socialne zadeve Ivanom Svetlikom simboliko lepega vremena razumela kot poziv za manifestacijo lastnih, že tolikokrat slišanih pogledov na reševanje čedalje težjega socialnega položaja v državi. In morda kot trkanje po prsih z navidezno uspešnostjo domačih oblasti pri reševanju krize z le 100.000 brezposelnimi.

Da rdeči prvomajski prapor izgublja barvo, je jasno, ko lahko tako rekoč prvi sindikalist v državi Dušan Semolič kot slavnostni govornik nastopi le še na drugorazredni sindikalni prireditvi v Opatjem selu na Krasu, skupaj z drugimi sindikalisti pa je sicer ob prazniku dela omejen na lastne prireditve. Omejevalci delavstva, ki te prireditve po večini organizirajo, namesto sindikatov, a tudi z njihovo pomočjo, priložnostno, za en dan postanejo njegovi glasniki. Vešči pragmatizma na politično osnovnošolski način skušajo doseči podlago za čim lažjo uresničitev delavcem neprijaznih političnih ciljev. Nemalokrat s takšno vnemo, da pri tem pozabijo na lastno dvoličnost.

Delavčeva marginaliziranost se s tem s socialno-eksistencialnega področja širi na širše družbeno področje. S poseganjem v praznik dela in delavstva vladajoča garnitura ob asistenci sindikatov ne tanjša le delavčeve denarnice, pač pa tudi njegov medijski, družabni in interesni prostor.

A zdi se, da vse to slovenskega delavca pretirano niti ne gane več. V devetnajstletnem osamosvojitvenem obdobju docela potisnjenega v družbeno pasivnost že zdavnaj ne vznemirjajo več namigi politikov. Kot smo videli v primeru Mure in Gorenja tudi pretirano pragmatičnih in deloma nenačelnih sindikatov ne. Kaj šele vremena, ki si je tokrat pač zaželelo za spremembo biti, namesto politično muhasto, toplo in vedro.

Komentar je spisal Nejc Marcen.