Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
CYRO BAPTISTA's BANQUET OF THE SPIRITS: Infinito (Tzadik, 2009) (ponovitev 16. 5. 2010 ob 00.30) (2336 bralcev)
Nedelja, 9. 5. 2010
MarioB



V New Yorku živečega brazilskega tolkalca in snovalca raznolikih, a
vedno s prepoznavno brazilsko noto podkrepljenih muzičnih projektih Cyra Baptisto- srečanje z njim in pričujočim projektom nas čaka 11. maja v Klubu
Cankarjevega doma - smo pri nas že imeli priložnost spoznati kot člana
dveh zasedb Johna Zorna. V ušesih nam še odmeva odličen lanskoletni
nastop Dreamersov, pred leti pa je Baptista razgrajal v razburkani
električni Masadi. (v celoti!)

* Cyra Baptisto, v New Yorku živečega brazilskega tolkalca in snovalca raznolikih, a vedno s prepoznavno brazilsko noto podkrepljenih muzičnih projektih - srečanje z njim in pričujočim projektom nas čaka 11. maja v Klubu Cankarjevega doma - smo pri nas že imeli priložnost spoznati kot člana dveh zasedb Johna Zorna. V ušesih nam še odmeva odličen lanskoletni nastop Dreamersov, pred leti pa je Baptista razgrajal v razburkani električni Masadi. Zato seveda ne čudi, da svoja avtorska dela objavlja pri Zornovem Tzadiku, ki še zdaleč ni, kot marsikdo zmotno misli, zavetje in sidrišče le za radikalne zvočne eksperimente.

Seveda tudi Baptista eksperimentira, a v svojem slogu, ki se močno naslanja na dediščino prekucniških tropikalistov (Caetano Veloso, Gilberto Gil, Tom Zé, Os Mutantes in drugi). Le-ti so kot eno svojih počel navajali manifest antropofagije iz 20. let prejšnjega stoletja, ki je velela, da je brazilska kultura nastala prek procesov požiranja oziroma presnavljanja in tudi odklanjanja raznolikih vplivov, ki so se spričo zgodovinskih tokov križali v Braziliji.

Album teče kot neokrnjena celota; komadi so večinoma inštrumentalni, enkrat poskočnejši, drugič bolj zazibani, a vedno s skrbno odmerjenim inštrumentarijem in odlično sproducirano celostno zvočno sliko, ki poskrbi za minuciozne dosežke glasbenikov in občutek neposredne interakcije med njimi. Lahko bi rekli, da je njegov album Infinito "bolj brazilska" različica Dreamersov, vsaj kar se tiče občutka filmične fluidnosti, občasne hipnotičnosti in splošne všečnosti godbe, a z večjim poudarkom na ritmih.

Baptisto spremlja njegova že ustaljena zasedba Banquets of the Spirits, med gosti pa najdemo dobro preverjene muzičiste iz novojazzovske in eksperimentalne scene, kot so saksofonistka Anat Cohen, čelist Erik Friedlander ali pa Ikue Mori na elektroniki. Bend igra kot dobro navit in naoljen urni mehanizem, poleg usklajenosti in uigranosti pa hkrati občudujemo prosto pretakanje in sprotno spreminjanje tem, motivov in ritmov.

Na albumu igra Baptista kopico znanih in manj znanih tolkal, kot so gong, steklenice, pandeiro, tabla, zvončki in tako naprej, poskrbel pa je tudi za snemanje in produkcijo. Njegova večstranskost še bolj pride do izraza, če vemo, da je razen parih komadov tudi avtor ali soavtor vseh pesmi, obenem pa v teh skladbah, ki si že tako brezhibno sledijo kot v napeti filmski zgodbi, povezuje številne brazilske sloge, tako globalno znane kakor tudi tiste, ki si niso izborili svetovne prepoznavnosti: maracatu, samba, choro, brega, frevo in še kakšne.

A to mu ni bilo dovolj, saj je v talilni boben navrgel nekaj ščepcev afrokubanskih, vzhodnjaških in afriških kakor tudi zahodnjaških slogov, od fusiona prek funka do jazza. Kljub tej obilici in številčnemu kolektivu, ki mu je pomagal pri albumu, ta ne zveni prenasičeno. Nasprotno, nekateri komadi navdušijo prav z asketsko, a še kako učinkovito inštrumentacijo.

Taki komadi delujejo kot spretno nakazane zvokovne miniature, ki odlično povezujejo album oziroma nas pripravijo na nadaljnje zares razkošno in razbohoteno aranžirane komade; ti so prava eksplozija v fluidno celovitost usmerjenih raznolikih zvokov, dodatkov, učinkov. Album je tudi posrečeno naslovljen: Infinito oziroma neskončnost; ker se naslovni komad pojavi v dveh različicah - s podnaslovoma Coming ter Going -, ki vpeljeta oziroma skleneta album, je recept za njegovo užitje na dlani: spet in znova na začetek!

pripravil Mario Batelič




Komentarji
komentiraj >>