Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KOUHEI MATSUNAGA: Self Va. (Important Records, 2010) (ponovitev 18.5. 2010 ob 00.30) (2118 bralcev)
Torek, 11. 5. 2010
goran



Kouhei Matsunaga je še en v vrsti elektrončkarjev, ki se izmikajo formalnim žanrskim opredelitvam. To razkriva že naslov novega albuma, s katerim v Berlinu delujoči Japonec poudari, da gre za nekakšen presek njegovega raznovrstnega ustvarjanja, v katerem ne manjka hrupa, digitalnih abstrakcij, techna, avant hiphopa in celo soula ter jazza. Z novo ploščo se Kouhei potrdi za enega bolj samosvojih in zanimivih sodobnih elektrončkarjev. (v celoti!)

* Kdove kakšno glasbo bi danes poslušali, če bi se je vsi ustvarjalci lotevali na tako raziskovalen način, kot to počne Kouhei Matsunaga. Pa tu ne gre za to, da bi bil v Berlinu delujoči Japonec v svojem početju tako zelo radikalen. Iz rokava bi lahko stresli kopico ustvarjalcev, ki še bolj ekstremno širijo koncept glasbe. Tisto, kar Matsunago v primerjavi z njimi naredi zanimivejšega pa je dejstvo, da se v svoji glasbi precej bolj opre na izročila iz polpretekle glasbene zgodovine. Na novem, zgovorno naslovljenem albumu 'Self Va.' se denimo loti celo trendovskih basovskih odvodov, ki jih zlahka postavimo nekam na obrobje dubstepa. Ohlapno rdečo nit skozi zbirko Matsunagovega raznovrstnega materiala vlečejo atmosferični hip hop, hrupno fraziranje in elektronski minimalizem, razrahljata pa jo še jazzovski in soulovski vložek. Plošča 'Self Va.' torej ponudi prerez Matsunagovega neobremenjenega zvočnega raziskovanja, ki na enem koncu išče oporo v že znanih elementih in na drugem ves čas sili iz okvirjev predvidljivega.

Z glasbo se je Matsunaga menda začel ukvarjati že v letu 1992, iz anonimnosti pa se je dvignil šele v zadnjih letih, najbolj po zaslugi sodelovanja z enim najbolj samosvojih reperjev Sensationalom. Najbrž je že to dober indikator o njegovi popularnosti, ki je zaenkrat omejena zgolj na privržence tistih bolj ekstremnih, drznih muzik. Mednje nedvomno sodita tudi Sean Booth, sicer polovica kultnega dvojca Autechre, in Mika Vainio, polovica skoraj enako kultnega dvojca Pan Sonic, ki sta z Matsunago letos objavila skupen album. Ta je s strani širše publike ostal spregledan, smo pa zato tisti, ki so nam blizu samosvoje elektronske vsebine dobili še razlog več, da Japonca vzamemo pod drobnosluh. Resda so glasbo s tega ploščka celo nekateri poslušalci bolj odprtih ušes označili za »anti-glasbo«, vendar pa je sodelovanje z dvema tako cenjenima glasbenikoma vsekakor dobro priporočilo. Še toliko bolj zato, ker sta tako Booth kot Vainio precej zadržana do sodelovanj.

Pred navezo s Sensationalom, smo Matsunago srečevali predvsem v hrupnih muzikah. Med drugim je zabeležil tudi sodelovanje z Merzbowom, priložnost pa ga je bilo slišati tudi v navezah s cenjenimi kreativci tipa Asmus Tietchens, Conrad Schnitzler, Greg Davis in drugi. Nekaj pozornosti je bil Matsunaga v preteklosti deležen že ob izidu plošče za cenjenega specialista za digitalni minimalizem Mille Plateux, v zadnjih letih pa tudi kot polovica dvojca NHK, ki deluje pod okriljem še bolj cenjene založbe Raster-Noton. Vse te reference potrjujejo, da gre kljub neizpostavljenosti za ustvarjalca, dobro zapisanega pri marsikaterem sledilcu zanimivejšega, pogosto naprednejšega glasbenega ustvarjanja.

'Self Va.' se kljub kompilacijski zasnovi sliši kot koherenten album. Deloma gre to pripisati specifičnemu zvočnemu naboru, še bolj pa preprosto dejstvu, da skladbe prav v svoji različnosti najdejo skupen imenovalec. Podiranje in sestavljanje oprijemljive forme sloni na temačni atmosferičnosti, zato skladbe v kontekstu albuma uspešno funkcionirajo tudi takrat, ko so slišati, kot da prihajajo iz dveh povsem različnih svetov. Pa naj bo to novo Sensationalovo repanje na nestandardne podlage, futurističen soul, jazzovski sunek vesolja, ukrivljanje sinusoid, hrupno seciranje ali pa podrt techno. Matsunaga prav v vsakem odvodu uspešno poišče nekaj novega in sebi lastnega. Zdi se, da gre še korak dlje od stereotipne DIY produkcije. Kot da ga zanimajo le ideje, ki jih včasih sestavi v bolj kompaktno, že skoraj pop formo, in spet drugič pusti v nekakšni pol-končani, abstraktni obliki. Preprosto beži od ideje k novi ideji, to pa album povzdigne v neko lahkotnost, nenarejenost, ki je ne zamajejo niti tiste najzahtevnejše zvočne akrobacije. Vsekakor eden zanimivejših letošnjih elektronskih albumov.

pripravil Goran Kompoš

 



Komentarji
komentiraj >>