V četrtek, šestega maja, je v Klubu Gromka potekalo zadnje predavanje letošnjega ciklusa predavanj Delavsko-punkerske univerze na temo „Šola kot ideološki aparat ekonomije". O „Mali šoli platonske erotike" je predaval Aleš Bunta, filozof in redni predavatelj DPU. S tokratnim predavanjem je v tematski ciklus letnika vpisal temo, ki v prvi vrsti ne zadeva šole kot državne institucionalizirane prakse pouka, temveč pojem šole kot filozofske šole.
Platonova Akademija je verjetno bila najodličnejša šola v zgodovini filozofije nasploh. Delovala je nepretrgoma od svoje ustanovitve leta 387 pred našim štetjem pa vse do leta 529, ko jo je s slovitim ediktom ukinil Justinijan, torej vsega skupaj dobrih devet stoletij. Toda ta veličastni uspeh institucionalizacije Platonove filozofije je v sebi prikrival tudi pravo pravcato dramo v razmerju učitelj-učenec oziroma učenec-učitelj.
Platon je svojega filozofskega učitelja, Sokrata, izdal kar dvakrat. Z ustanovitvijo Akademije je Sokratovo filozofijo, ki se je odvijala sredi ulic in trgov, prenesel v prostor, ločen od žive skupnosti. Sedaj je filozofska akademska skupnost sicer razpravljala o družbi, kakor za časa Sokrata, toda razpravljala je ločeno od preostale družbe. Hkrati je Platon izdal tudi dialoški karakter Sokratove filozofije.
Če je Sokratova filozofska metoda počivala na živem dialogu, pa je Platon, s tem, ko je filozofsko izkušnjo predal pisani besedi, na nek način izdal prav to živo navzočnost filozofije na atenskih ulicah. Zapisani dialogi so skupnost filozofov sicer ujeli v trenutku razprave, toda samo filozofirajoče mišljenje je bilo odslej zavezano samotnosti pisane besede. Sokrat je filozofiral v skupnosti in v živo, Platon je, nasprotno, filozofiral v izoliranosti in s peresom.
Res je, da je Platon Sokratove besede zaupal peresu, toda res je tudi, da jih je skozi pišoče pero vrnil nazaj v Sokratova usta. Razmerje med njima torej nikakor ni preprosto. Treba je celo reči, da je nauk učitelja bilo mogoče ohraniti le z izdajo enega izmed njegovih temeljnih principov. In nemara je ta izdaja, filozofski očetomor, celo strukturno vpisana v delovanje vsake resne filozofske institucije, ki je vredna svojega imena. Nenazadnje je Platonova šola, kakor pravi Bunta, proizvedla učenca, ki ga je Platon sam imenoval kar »Um«; ta je takoj na začetku kariere popolnoma raztrgal učiteljev nauk.
Badiou je eden izmed redkih sodobnih filozofov, ki si je zastavil vprašanje o obstoju specifične filozofske institucije in poskušal razdelati pogoje njenega obstoja. Filozof, če naj bo del filozofske institucije, svojih tekstov ne piše sedanjemu občinstvu, temveč filozofskemu občinstvu prihodnosti. Svoje tekste piše kakor pisma, ki jih pošilja na naslov brez naslovnika. In ta filozofija, zaupana tekstu, se vpiše v zgodovino le, če kakšnemu filozofu iz prihodnosti uspe prazno mesto naslova pretvoriti v subsistentno znamenje filozofske invencije. V tem smislu je Badiou radikalen platonist. Pristna filozofska institucija je zanj v resnici le drugo ime za dogajanje v registru ležeče pošte.
Delavsko-punkerska univerza vam bo s svojim rednim programom spet na voljo šele letos jeseni, ko se bo določila nova tema ciklusa predavanj in serija novih bralnih krožkov. Do tedaj bo organizirala še nekaj izrednih dogodkov, o katerih vas bo obveščala sproti.
Nasvidenje v naslednji revoluciji!
Poročilo je spisal Ciril Oberstar.