Izteka se rok, v katerem se morajo politične stranke in civilnodružbene organizacije prijaviti, če želijo uradno vstopiti v kampanjo pred referendumom o arbitražnem sporazumu z Republiko Hrvaško. Pred-referendumska megla in opletanje z zunanjimi sovražniki je kratkoročno politično koristna tako za opozicijo kot pozicijo. Razprava o razrešitvi obmejnega spora je namreč politično gotovo manj boleča, kot je pomanjkanje konkretnih rešitev za izhod iz nezavidljivega gospodarskega položaja Slovenije.
Z današnjim dnem se izteka rok, v katerem se morajo politične stranke in civilnodružbene organizacije prijaviti, če želijo uradno vstopiti v kampanjo pred referendumom o arbitražnem sporazumu z Republiko Hrvaško, ki bo 6. junija. V skladu z določili 6. člena zakona o volilni in referendumski kampanji se z današnjim dnem izteka tudi rok, ko moramo določiti in objaviti pravila za predstavitev mnenj o referendumskem vprašanju tudi v register medijev pri Ministrstvu za kulturo vpisana javna občila. Pravila za izrabo programskega časa - oglasnega prostora Radia Študent najdete na www.radiostudent.si, uradna referendumska kampanja pa se je sicer začela minuli petek, 7. maja.
Na naslov državne volilne komisije so že prispele prijave glavnih organizatorjev pred-referendumskih kampanj. Med njimi so z izjemo DESUS vse parlamentarne stranke in zgolj po statusu ter imenu civilno-družbena Zveza domoljubnih društev Hervardi in Zavod 25. junij. Kljub dejstvu, da se je mogoče na referendumskem vprašanju opredeliti zgolj za ali proti, se torej še pred iztekom roka za prijavo ve, da bo v pred-referendumski kampanji samostojno sodelovalo vsaj 8 organizatorjev kampanj. Temu je sicer tako predvsem zaradi zakonodajnih določil, ki uradno sodelujočim v kampanji zagotavljajo enakovredno prisotnost v medijih.
Iz naivno demokratičnega vidika bi sicer lahko sklepali, da so se v strankah in obeh samo po imenu in statusu civilnodružbenih organizacijah za samostojno kampanjo odločili, da bodo lahko v medijskih soočenjih nastopali ločeno in tako glasneje in večkrat zagovarjali svoja stališča. Kar pa bi povsem vzdržalo, če ne bi šlo zgolj za preprost odgovor na referendumsko vprašanje: Ali ste za to, da se uveljavi Zakon o ratifikaciji arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, ki ga je sprejel Državni zbor na seji dne 19. aprila? Res bi sicer lahko bilo možno, da bi imel vsak od organizatorjev kampanj tako zelo svoje in posebno mnenje do arbitražnega sporazuma, kot sredstva za razrešitev mejnega spora in nedoločene meje s Hrvaško. Toda temu pač ni tako. Referendumska izbira je omejena na izdajo slovenskih nacionalnih interesov in izgubo ozemlja ter izhoda na odprto morje na eni in evropskim sožitjem ter arbitražnim sporazumom kot sredstvom za dogovor na drugi strani.
Kar v zadevi le nekoliko preseneča je, da v celotni pred-referendumski zgodbi ni resnega političnega akterja, ki bi zastopal stališče, da gre za prelaganje političnega bremena in odgovornosti na hrbte vseh do sodelovanja na volitvah upravičenih državljank in državljanov. Poslanski podpis za razpis obvezujočega naknadnega zakonodajnega referenduma so namreč gladko pristavili tako podporniki kot nasprotniki arbitražnega sporazuma. Temu je sicer v prvi vrsti tako, ker imajo za razpis referenduma dovolj poslanskih podpisov tako na eni kot na drugi strani. Kar pa pomeni, da je vzroke te politične enotnosti v prelaganju bremena na hrbte volivk in volivcev, za iskati v klasičnem političnem oportunizmu. Oziroma onemogočanju začetne prednosti političnim nasprotnikom.
Prav klasični politični oportunizem je sicer najbolj zaslužen tudi za to, da so samo poletje pred jesenskimi lokalnimi volitvami, pred-referendumsko kampanjo o arbitražnem sporazumu z obema rokama pograbili tako v opoziciji kot poziciji. Glede na brezpogojno podporo s hrvaško kolegico namežikanega sporazuma Boruta Pahorja, je lahko morebitna referendumska zavrnitev tudi konec mandata te koalicije in vlade. Zato je vreščanje o nacionalni izdaji voda na opozicijski mlin, pa čeprav tudi prejšnji premier Janez Janša ni postregel s kako konkretno rešitvijo za ta gordijski vozel hrvaško-slovenskih meddržavnih političnih odnosov.
Toda bivanjske razmere na Slovenskem se drastično slabšajo. Pada tudi državljansko zaupanje v pravosodne inštitucije. Le še več je afer ter finančnih malverzacij, ki bremenijo predstavnike tako pozicije kot opozicije. Še nekaj mesecev in uveljavljene bodo tudi vse neoliberalne rešitve, ki jih je od nas za včlanitev terjala Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj, strateškega zunanjepolitičnega cilja vseh dosedanjih slovenskih, enih ali drugih vlad. V okviru Organizacije je namreč okoli 160 tako imenovanih pravnih instrumentov, ki jih bo morala domača Republika izvajati in jih je, če je bilo potrebno, vnesla v zakonodajo. Nekoliko se je zapletlo le pri zakonu o upravljanju s kapitalskimi naložbami države. Ureditev razpršenega upravljanja naložb v lasti države je bil zadnji pogoj, ki ga je bilo potrebno izpolniti pred vabilom za vstop.
Nadzor nad upravljanjem naložb v lasti države bo na zahtevo OECD na Slovenskem prevzela posebna agencija, o večji transparentnosti in gospodarnosti v prihodnje pa dvomijo tako poslanci koalicije kot opozicije. Zato je tokratna pred-referendumska megla prišla še kako naročena tako za ene kot druge. In to ne zgolj kot pred-priprava na prihajajoče in tako za ene kot druge usodne lokalne volitve. Gre pač za v politiki klasičen manever preusmerjanja javne pozornosti. Kot že tolikokrat na zunanjega sovraga.
Borut Pahor potrebuje vsaj zunanjepolitične uspehe, kar Konferenca o Zahodnem Balkanu preprosto ni bila. Ne glede na to, da so za kilave gospodarske razmere v veliki meri soodgovorni in sokrivi tudi njeni analitiki, bo za zunanjepolitični uspeh par excellence razglašen prav vstop v Organizacijo za ekonomsko sodelovanje in razvoj. Prav tako tudi na referendumu morebiti potrjen Zakon o arbitražnemu sporazumu. Če pa bi narod strnil vrste in bi se z referendumskim glasovanjem opredelil proti arbitražnemu sporazumu, bo to velik politični uspeh za Janeza Janšo. Ne le zaradi poraza Pahorjeve koalicije in vlade, pač pa tudi zaradi emotivne nacionalistične navlake, s katero bo gotovo da zaznamovana tokratna nacional-šovinistično kampanjo nasprotnikov arbitražnega sporazuma.
Pred-referendumska megla in opletanje z zunanjimi sovražniki je tako kratkoročno politično koristna tako za opozicijo kot pozicijo. Razprava o razrešitvi obmejnega spora s sosednjo Hrvaško je namreč politično gotovo manj boleča, kot je pomanjkanje konkretnih rešitev za izhod iz nezavidljivega gospodarskega položaja Slovenije. Toda tako to gre. O izgubi še zadnjega atributa suverenosti domače države, samostojne fiskalne oziroma proračunske politike, ki sta jo v bran evru zaukazali Evropska centralna banka in Evropska komisija, pa te dni raje ne razpravljajo niti najhujši poslanski nacional šovinisti.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z opozicijskimi in koalicijskimi razpihovalci pred-referendumske megle v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>