Petek, 14. 5. 2010
jizah
Mešanica starih in preizkušenih raperskih rimoklepačev ter obetajočih mladcev, s katerimi je v svoji karieri sodeloval producent in DJ STATIK SELEKTAH, za katerega mnogi sicer pretirano fenovsko trdijo, da je novi Dj Premier, je zelo pestra. Ravno takšna je tudi njegova tretja solistična, do sedaj najboljša plošča, na kateri sodeluje ogromno priznanih raperskih imen, ki so se vklopili v tekstualni koncept jutranjega mačka. Kaj se torej zgodi, ko se po zabavi vrneš domov zmačkan? (v celoti!)
* Po desetletju kreacij zaprašenih, organskih raperskih beatov je gospodič Static Selektah v začetku leta posnel svoj tretji produkcijski album »100 Proof (The Hangover)«. Njegov doslej najbolj dodelan album je ovekovečil z gosti, za katere sicer veliko producira, zraven pa je povabil še nekaj bolj in manj znanih imen raperske scene.
Produkcijski album »100 Proof« je pravzaprav klasičen album raperskega producenta oziroma DJ-a, ki nikoli ne poprime za mikrofon, marveč to delo prepušča drugim. Izvira iz močnega podstata t. i. boom-bap hiphopa, od koder se skoraj nikoli ne premakne v kakršne koli druge sfere sodobne hiphop produkcije. Zazrt je v jazzy hiphopersko estetiko devetdesetih, ki jo je svoje čase poosebljal Dj Premier, danes pa je fant iz Lawrenca v Massachusettsu eden njegovih najvidnejših oponašalcev.
Album ne prinaša ničesar novega, ne odkriva tople vode, sorodne produkcije smo slišali že ogromno, artistično pa ne posega po ničesar inovativnem. Statikove sposobnosti se poleg produkcije z zaslombo na hrustljavih, polnovrednih in preprostih vzorčastih beatih, pravzaprav skrivajo v tem, da razume emsija. Njegovo prilagajanje različnim raperskim vokalom je vidno skozi kompleten pridelek. Agresivnim rimoklepačem tako pripravi podlage z več prostora, skozi katere lahko uveljavijo svojo močno ter jezno prezenco, umirjenim pa pripravi počasno atmosfersko zgodbo. Preko hrustljavih, samplerskih beatov nam Statik pripravi dokaj svetlo izkušnjo, polno rahlo nadgrajenih premierjevskih baby scratchov, udarnih bobnov in močnega basa.
Prava produkcijska plošča pa mora slediti jasnemu konceptu. Tokrat se je Selektah odločil, da gre za dogodke, ki se zgodijo po veseljaški, brezskrbni, prekrokani način. Kako vidijo novi raperski mladiči zmačkana jutra in kaj imajo povedati izkušnje prekaljenih stihoklepačev, je na albumu odlično zapakirano v kontrastnih situacijah. Znotraj le-teh se združujejo raperji povsem različnih polov, kot sta recimo zavedni, aktivistični Talib Kweli in povsem ulični Styles P, povsem različnih raperskih obal ter povsem različnih raperskih statusov in stilov. Nekateri sicer rahlo uidejo konceptualnemu načrtu, a Statikov neverjeten občutek za dobro mešanje govorcev v isti kompoziciji, le-to vedno odpelje proti vnaprej začrtani poti.
Statik Selektah nedvomno iz albuma v album napreduje, vse bolj razume govorce, njegovo življenje med Lawrencom in New Yorkom pa ga vse bolj cementira znotraj polja zvoka New Yorka. S svojo organsko produkcijo bo nedvomno še naprej veliko sodeloval z najrazličnejšimi raperji, za ta album presenetljivo izbranimi tudi na bolj topli, zahodni ameriški obali.
Album namenjen starošolski jazzy hiphop populaciji najbrž ne bo pustil nikakršnih resnejših odobravanj ostale neraperske scene, zato pa bomo raperski nostalgiki zadovoljno prikimavali albumu. Eden najboljših raperskih producentov nove ere hiphopa, sicer uporablja preveč nepotrebnih pevskih elementov, ki albumu dodajajo nepotrebne sladkorne izlive štrleče izven konteksta, a kljub temu album deluje kot plodna in dodelana celota. Večjih liričnih presežkov ali mankov na albumu ne gre zaslediti, a vseeno vsak posameznik dodaja ščepec v veliki Statikov mozaik.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>