Tokratna ekipa RŠ-futra se je odpravila v skrivnostne tančice zelene mistike, ki ovijajo grad Kodeljevo. Nekdanji dvorec barona Codellija se nahaja nekje na Kodeljevem, natančneje v neposredni bližini Fakultete za šport. Lepa okolica, prijeten vrt in obetajoč meni, ki se ga da vnaprej preveriti tudi preko spleta, so obetali kulinarično razvajanje študentskih želodcev. Vsaj nekoč je temu bilo tako. Očitno pa se je, poleg samega imena, spremenila tudi gostinska taktika.

Grad Kodeljevo ponuja izbiro treh kosil, ki naj bi zadovoljila še tako muhaste želodce. Prav tako naj bi hrana bila sveža in s trga, najpomembneje pa je, da naj bi bila sproti pripravljena za vsakega gosta posebej. Morda so se v nekdanji restavraciji Lunapark tega resnično držali, temu pa danes na žalost več ni tako.

Že prvi pogled po mizah je dal vedeti, da večina gostov polni svoje vreče s pizzami. Meni pa je kljub temu obetal. Za kosilo v restavraciji grad Kodeljevo vedno ponujajo tri menije: mesnega, ribjega in zelenjavnega. Ekipa se je tokrat odločila preizkusiti mesnega in ribjega. Prvi je za glavno jed obljubljal pečene perutničke s kruhovimi rezinami, poleg tega pa še govejo juho, solato in sladico. Drugi meni je za glavno jed obljubljal file osliča v žafranovi omaki, juha je bila brokolijeva, prav tako je zraven spadala solata in sladica. Sliši se dobro, mar ne?

Vendar je vsemu obetavnemu videzu zelo hitro sledilo razočaranje. Goveja juha je bila tako slana, da okuševalec kljub vsej lakoti ni mogel prebaviti celotne brozge, kateri bi še Mrtvo morje zavidalo, temveč je iz nje izbrskal le peščico na pol užitnih rezancev. Tako imenovana brokolijeva juha ni bila nič drugega kot zeljna čmiga s kančkom brokolijevih zrn. Toliko o juhi.

Nadaljujemo s solato. Pravzaprav raje niti ne, saj je bila postana, neokusno narezana in na precej mestih tudi rjavkasta. Toliko o svežini. Hkrati s solato je prišla na mizo tudi glavna jed. Razočaranje se je samo še stopnjevalo. Perutničke so bile prepečene oziroma totalno zažgane. Ležale so na vsaj približno okusnih rezinah kruhovih cmokov, vse skupaj pa je še dodatno pokvarila neka kvazi posteljica popečenih mini koščkov paprike.

Gremo k ribi. Postan osličev file v bolj ali manj smetanovi omaki z nekaj barve, ki je bila tam dejansko le zaradi barve, nikakor pa ni bila namenjena dajanju okusa. Da sploh ne omenjamo, da je tudi osliču poleg polente kot glavne priloge delala družbo popečena paprika. Ne dvomimo, da ste popečeno papriko kot neželen bonus dobili tudi pri vegetarijanski izbiri menija. Pa še o sladici. Ta je bila dokaj suh kos biskvita, več se o tem sploh ne da povedati.

Naj povemo, da je ekipa šla na kosilo izven rednih obedovalskih ur, torej okrog petih popoldne. Kljub temu ne bi bil potreben vtis, da so na krožnike zmetali ostanke iz drugih krožnikov, le da so jih pred tem še enkrat vrgli v vrelo olje, da ne bi kdo rekel, da zadeva ni niti topla. Morda bi kosilo bilo bolj okusno ob enih ali dveh, vendar se kljub temu ni moč izogniti razočaranju ob spoznanju, da se je v restavracijo Grad Kodeljevo še najbolj smotrno odpraviti na pico.

Razočaran nad restavracijo, ki za bon zakasira 3,91 evra, je bil JureG.