Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ryoji Ikeda & Mika Vainio!!! (3593 bralcev)
Ponedeljek, 24. 5. 2010
tadej



Tadej Droljc se javlja iz Anglije in poroča s multimedijskega festivala FutureEverything iz Manchestra, v katerem se je poglooobil v nastop Ryojija Ikede in Mike Vainia ... (v celoti!)

MIKA VAINIO & RYOJI IKEDA, 12. 5. 2010; FutureEverything Festival, Manchester, Velika Britanija

* Ko Tadej poje banano, se spremeni v recenzenta! V trenutku mu postane jasno, kaj je prav in kaj narobe, kdo obvlada, kdo ble-fira in kdo in predvsem koliko je vreden pozornega ušesa! Tokrat se je odpravil v Manchester na osrednji dogodek eksperimentalne elektronike v okviru FutureEverything festivala. Navkljub temu, da je malo poprej pojedel banano, mu ljubitelji putra, toasta in čaja niso namenili tistega osnovnega, kar se za kvazi novinarja spodobi - akreditacije. A vendar se je banda angleška odkupila z neverjetnim, osupljivim in jajcatresočim koncertom, ki je poma-gal ubogemu recenzentu, da je zopet ugledal luč na koncu tunela. Life is gut!

To je bil daleč najglasnejši koncert, kar ga je pisec tega teskta kadarkoli izkusil! Deževale so nepredstavljive zvočne bombe, sem in tja so švigale spektralne sulice, vsaka telesna celica kakih 300 udeležencev pa je pozorno sledila temu dogajan-ju. Alternative seveda ni bilo. Vibracije iz zvočnikov so bile tako močne, da so prostoru vsilile nov ritem nihanja molekul, nov čas, nov ne-čas.

Koncert se je zgodil v BBC-jevem studiu 7, ki je hkrati kon-certni in snemalni studio BBC-jevega filharmoničnega orkestra. Tokrat so ta enkratni prostor vendarle namenili poštenim namenom - pravi glasbi, ki sta jo distribuirala finski analogni bober Mika Vainio in tokiyska digitalna podgana Ryoji Ikeda. Dvorana je glede na površino izredno visoka. To daje prostoru lastnost velikega odmeva. Na drugi strani je dvorana dobro obložena z zvočnimi absorberji in difuzorji, kar občutno zmanjša trajanje odmeva. Odmevi so celo skrbno odmerjeni za posamične frekvenčne pasove. Vse to omogoča, da zvok v dvorani zveni hkrati mogočno in natančno. Z natančnostjo mislim predvsem na optimalno distri-bucijo akustične energije, ki rezultira v čim manjšem barvanju zvoka. Če se zvok namreč neustrašno odbija od površin koncertne dvorane, hitro dobimo efekt "comb" (glavnik) filtra, kar je tis-to, kar neke frekvence duši, druge pa poudarja. Zvok začne nevz-držno resonirati, kar je na eni strani neskladje z originalnim zvočnim zapisom, na drugi strani pa pravi pekel za poslušalca. V BBC-jevem studiu 7 pa so si zavoljo dobrega akustičnega terena organizatorji in nastopajoča umislili bolano glasen koncert. Koncert, ki je ohranjal vso čistino in lepoto zvoka, ob tem pa bil tako zelo glasen, da je razkrival popolnoma nove in tuje zvočne krajine.

Skupaj s karto je vsak udeleženec dobil čepke za ušesa, kon-cert pa je odprl govor o brutalni jakosti zvoka, ki naj bi sle-dila. Mislil sem, da gre za eno izmed res nepotrebnih in nerazu-mljivih angleških previdnosti, a že ob prvih krotovičenjih Mikea Vainia sem se zavedal, da gre za tisto nasprotno - neko tako noro idejo, da je lahko le angleška. Tisti, ki se bojite leten-ja, a so vam hkrati pogledi iz letala na oblake, sonce in gore neprecenljivi, mogoče le želja po oddaljenih krajih, boste ver-jetno še najlažje zastopili izkušnjo koncerta. Bilo je namreč grozno, a hkrati nepredstavljivo lepo. Glasnost je bila tako velika, da bi vsaka napaka pomenila izgubo sluha, a hkrati je razkrivala nova sonična obzorja, ki so poslušalca fascinirala v taki meri, da se je vzdržal bežanja iz dvorane s pokritimi uše-si. Skratka, švical se je ful!

Glasba Mikea Vainia je variirala med minimalistično sporadič-nostjo gigantskih basov, klikov in kristalnih visokih zvokov ter nojzarsko zasičenostjo in ultra hitrimi repetitivnimi puzliran-ji. Šlo je za tako vrsto eksperimentalne elektronike, ki bi na nekem povprečnem domačem ozvočenju izpadla izredno pretenciozno, v primernem okolju pa zasije v vsej svoji mogočnosti, saj svojo upravičenost črpa iz zvoka samega. Vainiov repertoar je jasno kazal na to, da človek ve, kaj počne in predvsem kje to počne. Njegov nastop se je zdel kot posebej pripravljen prav za ta event in na ta način je v mojih očeh izpadel kot eden redkih eksperimentalnih elektronkarjev, ki upošteva nek koncertni dia-log s prostorom in publiko. Tu mislim na eksperimentalno elek-troniko, katere produkcija je tako dovršena, da si ne more dovo-ljevati improviziranja in se zaradi predvidljivosti v splošnem spopada s krizo živega nastopanja.
Število konzumerjev tovrstne eksperimentalne glasbe je sicer majhno, a še vseeno preveliko za razna zvočna difuziranja na mnogokanalnih ozvočenjih, česar se poslužuje akademska elektroa-kustična glasba in na ta način ponuja izhod iz krize živega nas-topanja. Problem živega nastopanja se mi zdi v današnjem času, ko vesoljski elektronski zvoki niso več nekaj zelo novega, bolj aktualen kot kadarkoli. Pravkar predstavljani koncert pa vseka-kor ponuja enega izmed možnih odgovorov. Vainiov odgovor in v prvi meri odgovor FutureEverything festivala zaradi zahtevane infrastrukture in seveda glasnosti, katere si verjetno vsak pri-sebni ne želi prav pogosto, ponuja le občasno rešitev, ki pa je vsekakor osupljiva in zaželena. FutureEverything so tudi lani naredili pomemben korak v tej smeri, saj so premierno gostili Murcofa z Anti VJ kolektivom, ki so z VJ-anjem v realnem času predvidljivemu in nastopaško izredno pustemu Mehičanu vlili dovoljšno mero nepredvidljivosti in tako Murcofov nastop spreo-brnili v nepozabni multimedijski spektakel. Na to, da odrešujoče koncertne poti za eksperimentalno elektroniko niso tlakovane le s "fensi" materialom, pa FutureEverything opozarja tudi z gosto-vanjem trenutno zelo aktualnega kontrolerista Moldoverja, ki je vodil tudi eno izmed delavnic. DIY (Do It Yourself) kontroleri-zem je po mojem mnenju sicer še v embrionalni fazi, a mislim, da se ravno v tem skriva prihodnost koncertov eksperimentalne elek-tronike.

O glasbi Mike Vainia je težko kaj reči, saj je za to namreč potrebna neka kritična distanca. S tem ne mislim na zategnjeno pozo glasbenih kritikov, ampak na tisto razliko med opazovalcem in opazovanim, ki je potrebna za neko opredelitev. Ta razlika pa je v BBC-jevem studiu 7 konstantno izginjala, kar je postavljalo glasbo v vlogo tistega medija, ki presega vse ostale in nekako magično nagovarja neposredno. Ker so bile zvočne vibracije tako močne, da sem sam postal glasba oziroma zvok, ne morem o glasbi kaj dosti reči. Pravzaprav ni bilo mene, ni bilo glasbe, ni bilo multidimenzionalnih časovno-prostorskih trganj, ki so se zrcali-la sama vase in po neki logiki nedosegljivih poti pristala v mojem zavedanju. Če se zlažem, lahko rečem, da so zvoki parali čas in prostor, da so po vsej višini dvorane rasle zvočne gore in butali tsunamiji, da so godzile skakale iz najvišjih stolpnic direkt pred moja ušesa, a to je le napačno poročilo iz ne-sveta, kjer se kritični ego s prvim zvočnim šusom razbije kot ubogi čolniček sredi besnečega oceana.

Po kratkem premoru je pred projekcijsko platno stopil Ryoji Ikeda, ki je do izginotja z odra ohranil popolnoma neoseben stik s publiko. Odet v popolno črnino, vključno s črno kapo, si je nataknil črna očala takoj, ko je projektor osvetlil njegov zani-mivi japonski obraz. Serviral je čudovite popevke z zadnje ploš-če Test Pattern, ni pa pozabil niti na obilico materiala z nje-gove najboljše plate Dataplex. Kljub temu, da je šlo praktično za DJ-evski live act, kar je itak pričakovati pri tovrstni glas-bi, sta prostor in ozvočenje naredila svoje in Ikedin nastop rešila pred potencialno monotonostjo in predvidljivostjo. Topni-čarska moč in dinamika Ikedinih klikov sta v sožitju z dvorano ustvarjala neizčrpen vir soničnega čudenja in hkrati razkrivala nove skrite kotičke Ikedine zvočne slike. Filozofija Ikedine glasbe, ki bi ji lahko rekli nič je neskončno, se je na koncertu manifestirala v zelo jasni luči. Sinus, glavno Japončevo izrazno sredstvo, je namreč edini zvok z eno samo frekvenco. Na drugi strani je zelo kratki sinus oziroma klik, zvok, ki vsebuje celo-tni frekvenčni spekter. Ta hoja po dveh ekstremih oziroma neneh-no sprevračanje enega v drugega, je na koncertu dobilo nek doda-tni smisel, saj se je zdelo, da zvoki lebdijo v zraku. Kliki so z basovkim donenjem ustvarjali osnovo za zvočno ikebano, v kate-ro so se zapikali ostri sinusi, obdani s precizno filtriranim belim hrupop. Čudovito!

Kvaliteto hrupa, ki jo sam prepoznavam samo v primeru skriva-nja nekih notranjih struktur, smo lahko občudovali pri obeh nas-topajočih, še posebej pri Miki. Pri Ikedi je hrup dobil tudi vizualno prezentacijo. Poleg črno belih črt, ki so pikale za Japončevim hrbtom, je platno prikazovalo tudi veliko črno-belega "sneženja", ki pa je vsebovalo subtilne vzorce in tako namigo-valo na hrupne strukture.

Verjetno me imate že dovolj, zato bom raje prenehal. Moč banane je prav tako pošla. Vsekakor pa lahko zaključim v upanju, da bo FutureEverything tudi v prihodnje skrbel za tako unikatno glasbeno ponudbo. Letos so namreč gostili celo legendo vseh legend, Omarja Soulemana! Oh, kako mi je žal, da ni igral v BBC-jevi dvorani!

Smrt konceptom svoboda zvoku!

Pripravil Tadej Droljc

 



Komentarji
komentiraj >>

Re: Ryoji Ikeda & Mika Vainio!!!
z [27/05/2010]

Mah, koncertni odgovor elektronike je 'ful naglas na slabem ozvočenju'. Tko, da bo Event z velkim E, ki kot se spodobi zjebe sluhovode vsaj polovici občinstva; troo avantgarda, za desce z jajci... Vrni se ćefur, mamu ti.
odgovori >>