* Sedemdeseta leta minulega stoletja je pospremilo burno glasbeno dogajanje v Nemčiji, strnjeno okoli eksperimentalne, z mnogoterimi vplivi oplojene rockovske estetike, pozneje poimenovane krautrock. Teh zanimivih zvočnih premikov niso spregledali niti nekateri takrat že dobro uveljavljeni glasbeniki. Eden takih je bil tudi Brian Eno, ki se je takrat ponašal že s kariero pop zvezdnika. Svoje navdušenje do nove izraznosti je izrazil v sodelovanju z zasedbo Harmonia, v kateri so moči združili člani dveh najvidnejših zeljarskih zasedb Cluster in Neu!. Njihovo med - privrženci kultno - ploščo 'Live 1974' smo na Radiu Študent že predstavljali, tokrat pa v posluh jemljemo Harmoniji sorodno navezo Tony Conrad in Faust.

Čeprav o podobnostih med zasedbama ni nobenega dvoma, pa zvočna podoba obeh posnetkov razpre različne ideje. V primeru enega najbolj ekscentričnih minimalistov in enega najnapornejših zeljarskih bendov, ki je pot tlakoval nekaterim najbolj radikalnim zasedbam, kaj drugega pravzaprav niti ne gre pričakovati. Naslov njihovega skupnega albuma 'Outside the Dream Syndicate' iz leta 1973, je izpeljanka krožka Dream Syndicate pod vodstvom LaMonte Younga, iz katerega se je pozneje formiral sloviti kolektiv Theater Of Eternal Music. Ob Youngu in Conradu je bil član zasedbe denimo še John Cale, njihove revolucionarne brneče ideje in repeticijo pa so ob Velvet Underground v svojo glasbo takrat morda vpenjali le še člani zasedbe Faust. Skladatelj in violinist Tony Conrad velja predvsem za strokovnjaka v polju harmonične teorije, ob Faustu pa je denimo zabeležil še sodelovanja z rockerji tipa Lou Reed in Gastr Del Sol. Na drugi strani so Faust eksperimentirali s spajanjem okisanega rocka, nafankirane ritmike, popa v maniri Beach Boys, niso pa skrivali niti svojih simpatij do Stockhausna. S svojo glasbo so se Faust takrat denimo postavili ob bok čislanim industrialcem Throbbing Gristle in Cabaret Voltaire.

Conrada je s člani zasedbe menda seznanil novinar in producent Uwe Nettlebeck, njihov album ' Outside the Dream Syndicate' pa danes velja za klasiko drone glasbe. Conrad se je pozneje sicer pritoževal, da je na posnetku slišati kot hipi, vendar plošča lepo izpostavi njihove skupne ideje, ki se skrivajo predvsem v hipnotični repetitivnosti. Potem ko je v prvi polovici devetdesetih let minulega stoletja, dronanje predvsem skozi pojav zasedbe Earth ponovno postalo aktualno, so moči po več kot dvajsetih letih ponovno združili tudi Tony Conrad in Faust. V letu 1995 so odigrali tri koncerte, od katerih je tisti, ki se je zgodil osemnajstega februarja, ostal zabeležen na ploščku 'Outside the Dream Syndicate Alive'. Za nameček so - za zaokroženo celoto - tokrat k sodelovanju povabili še samega Jima O'Rourka, ki je z violino okrepil Conradovo psihoaktivno dronanje. Navodilo slednjega ritmičnemu dvojcu zasedbe Faust ob tej priložnosti je bilo, da drži enakomeren ritem. Navodilo sta tako Peron kot Diermaier najbrž preslišala, saj ju večkrat zanese v čudaške fraze, ki ne skrivajo njune rockovske preteklosti. Morda se presežek sodelovanja med Tonyem Conradom in zasedbo Faust skriva prav v navidezni nekompatibilnosti, vendar pod površjem nekatere njihove ideje izzvenijo v izvrstnem skupinskem muziciranju.

pripravil Goran Kompoš