Domača dobra vlada je minuli teden podprla predlog Zakona o Radioteleviziji Slovenija, s katerim bi se naj nadomestilo zakonsko besedilo, ki ga je v imenu prejšnje koalicije in vlade na papir vrgel Branko Grims.Toda iz 125 strani dolgega zakonskega predloga le ni za razbrati, ali se bo z njegovo uveljavitvijo denimo vsaj zaustavilo padanje števila na nacionalkine programe sploh še priklopljenih gledalcev in poslušalcev...
Domača dobra vlada je minuli teden podprla predlog Zakona o Radioteleviziji Slovenija, s katerim bi se naj nadomestilo zakonsko besedilo, ki ga je v imenu prejšnje koalicije in vlade na papir vrgel Branko Grims. Toda predenj bo odromalo na obravnavo in koalicijski sprejem v državni zbor, ga bo v nekaterih točkah še uskladila. Točno katerih sicer nismo izvedeli. Toda trije temeljni cilji predloga novega, a na Vladi še le ne povsem usklajenega zakona o nacionalni radioteleviziji, s katerim naj bi se po besedah predlagateljice, kulturne ministrice Majde Širca, zagotovila večja avtonomija RTVS in spremenil način njenega vodenja in organiziranja, naj ne bi bili pod vprašajem. Toda iz 125 strani dolgega zakonskega predloga le ni za razbrati, ali se bo z njegovo uveljavitvijo denimo vsaj zaustavilo padanje števila na nacionalkine programe sploh še priklopljenih gledalcev in poslušalcev.
Z novo zakonsko materijo, ki bo na novo določila tako sam status kot prihodnje delovanje Radiotelevizije Slovenija, naj bi se povečala avtonomija javnega servisa v odnosu do centrov politične in kapitalske moči na področju informiranja in ustvarjanja programskih vsebin. Dosegla bi se naj večja učinkovitost poslovanja, ki bo usmerjena v večjo kakovost programov, pospešeno uvajanje novih tehnologij in storitev ter večjo dostopnost vsebin za posamezne ciljne skupine. Hkrati pa naj bi se še dopolnile zakonske rešitve, ki niso bile usklajene s pravom EU, in prenesle evropske zahteve v notranji pravni red, s poudarkom na preglednosti delovanja javne radiotelevizije in preprečevanja podeljevanja nedovoljenih državnih pomoči.
Ključna novost še malo pa tudi na vladi dokončno usklajenega predloga zakona o Radioteleviziji Slovenija je sicer prav statusna preobrazba nacionalne radiotelevizije. Namesto javni zavod, kot jih imamo in poznamo, se bi naj nacionalna radiotelevizija preobrazila v svojevrsten unikum brez druge zakonske podlage. Postala bi naj samostojna pravna oseba javnega prava posebnega nacionalnega in kulturnega pomena.
Zakonski predlog prinaša spremembe tudi v sestavi ključnega organa upravljanja Svetu Radiotelevizije. Iz Grimsovih 29 se bi naj ta skrčil na 15 članov. Dva bo imenoval predsednik države. Enega mu predlagata italijanska in madžarska narodna skupnost. Drugega bo nastavil na predlog registriranih verskih skupnosti. Nadaljnjih pet članov bo prispeval Državni zbor. Po enega pa še Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Nacionalni svet za kulturo, Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, Zveza društvenih organizacij ter Rektorska konferenca. Preostale tri člane pa na neposrednih volitvah izvolijo zaposleni. In sicer tako, da so zastopane informativna dejavnost, kulturno umetniška dejavnost in tehnika.
Novosti so tudi pri nadzornikih. Za sedem članski nadzorni svet bodo svoje kandidate prispevali: Državni zbor tri, od tega vsaj enega na predlog opozicije; Svet RTV 2, po enega pa še Vlada in Svet delavcev RTV. Med najbolj gorečimi nasprotniki sprememb je sicer prav Svet delavcev RTV. Kljub viku in kriku o grožnji konca neodvisnosti nacionalne radiotelevizije od političnih vplivov in kapitala pa je prave vzroke za nasprotovanje zaposlenih za iskati predvsem v izgubi dosedanjih in za domači javni sektor povsem običajnih privilegijev. Nacionalna radiotelevizija pač nikoli ni bila kakšen zgled neodvisnosti od političnih vplivov in kapitala. Slabo pa kaže, da bi to vsaj utegnila postati po morebitni državnozborski uveljavitvi tega na vladi pa le še ne povsem usklajenega zakonskega predloga.
Institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost bo na Kolodvorski in Tavčarjevi po novem dolžan zagotavljati Svet RTV Slovenija. Odgovorne urednike pa sicer na podlagi javnih razpisov imenuje in razrešuje Uprava. Kljub s strani Sindikata novinarjev Slovenije zahtevanemu obveznemu soglasju članov Uredništva na imenovanje odgovornega urednika, ta zakonski predlog tega neposredno ne predvideva. Uprava se mora o kandidatih s programskimi delavci zgolj posvetovati. Toda če ne pridobi pozitivnega mnenja večine programskih delavcev Uredništva, med katere ob redno zaposlenih sodijo tudi sodelavci, ki z uredništvom redno pogodbeno sodelujejo najmanj tri leta, imenovanje takega kandidata predlaga osrednjemu organu upravljanja – Svetu RTV. Uredništvo pa ima po novem pravico taistemu Svetu predlagati svojega kandidata.
Konkretna pravila zagotavljanja in izvajanja uredniške neodvisnosti se bi naj sicer določila z dogovorom o uredniški neodvisnosti med Upravo in zastopstvi uredništev RTV Slovenija po predhodnem soglasju Sveta. Z dogovorom o uredniški neodvisnosti se bi naj določila pravila samoorganizacije uredništva, postopki razreševanja nesoglasij med Upravo, svetom in uredništvom ter postopki razreševanja nesoglasij znotraj uredništva. Kako točno priti do tega dogovora o uredniški neodvisnosti, ki jo sicer med drugim zapoveduje tudi Zakon o medijih, v skladu z načrti resornega ministrstva za kulturo naslednje zakonodajne materije na vrsti za prevetritev, pa iz predloga zakona o nacionalni radioteleviziji ni za razbrati.
Povsem natančno pa tudi v tem predlogu zakona o Radioteleviziji Slovenija ostajajo s strani politike določena pravila volilne kampanje v njenih vsebinah, programih in storitvah. Tako mora med referendumsko ali volilno kampanjo še naprej dati brezplačno na razpolago del programskega časa ali prostora v storitvah, ki jih zagotavlja za predstavitev kandidatk in kandidatov, političnih strank in njihovih programov. Kar pomeni, da ostajamo tudi še za naprej preskrbljeni s politično dirigiranimi programskimi vsebinami, kot smo jim denimo lahko priča v tej predreferendumski populistični razpravi o arbitražnem sporazumu s sosednjo Hrvaško. Toda tako to gre. Ključna pomanjkljivost tudi tega predloga zakona o nacionalni radioteleviziji tako ostaja, da tudi ta večja avtonomija upravljanja pač še ne pomeni tudi kaj večje avtonomije mišljenja. Ali pa večjega števila gledalcev in poslušalcev.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s pomanjkanjem avtonomije mišljenja v predlogu novega zakona o nacionalni radioteleviziji v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>