Petek, 28. 5. 2010
Nejc M.
Pred meseci je domače knjigarniške in knjižnične police obtežil tretji prevod iz proznega opusa Borisa Viana, kontroverznega francoskega vsestranskega umetnika iz sredine minulega stoletja. Roman Srceder, ki je ga podobno kot predhodnika Rdeča trava izdala novomeška založba Goga, ponuja nadaljevanje Vianove bizarno-groteskno poetike, hkrati pa ponovno nakazuje drugačne, skrajne možnosti literarnega zrcaljenja družbe. Petek, 16h na 89,3
Pred meseci je domače knjigarniške in knjižnične police obtežil tretji prevod iz proznega opusa Borisa Viana, kontroverznega francoskega vsestranskega umetnika iz sredine minulega stoletja. Roman Srceder, ki ga je podobno kot predhodni roman Rdeča trava izdala novomeška založba Goga, ponuja nadaljevanje Vianove bizarno-groteskne poetike, hkrati pa ponovno nakazuje drugačne, skrajne možnosti literarnega zrcaljenja družbe.
Pisatelj, glasbenik, pevec, prevajalec, kritik, izumitelj in inženir Boris Vian kaplja v slovenski literarni prostor počasi in po odmerkih, kot bi domače založništvo konservativno podalpsko bralstvo želelo docela pripraviti na nenavadno literarno topiko pisatelja, ki je v svojem času buril duhove tudi v za različne nazorske duhove precej bolj odprti domovini. V izteku sedemdesetih je v slovenskem prevodu izšel roman Pena dni, leta 1991 črni roman Popljuval bom vaše grobove, za katerega je avtor trdil, da je zgolj prevod nekega ameriškega avtorja Vernona Sullivana, po prelomu tisočletja pa sta Viana na Slovenskem ponovno aktualizirala njegova zadnja romana, že omenjena Rdeča trava in obravnavani Srceder.
V leta 1953 izdanemu Srcederju Boris Vian bizarno-groteskne elemente preplete na podeželskem okolju, kamor nemotivirano pošlje psihiatra Jacquemorta. Njegova želja po psihoanalizi in vsrkavanju mentalnih svetov drugih, psihotična in histerična mati treh otok Klementina, njen odsluženi mož Angel in njihovi popačeni odnosi ter dejanja na vaškem ozadju dosežejo želeni kontrast s pričakovanim, hkrati pa Vianova veristična pisava veš čas skrbi za bralčevo akceptacijo takšnega literarnega sveta kot povsem naravnega. Avtor skoraj v maniri magičnega realizma obskurne, nekonvencionalne motive dodaja mestoma zelo nadrobnemu, naturalističnemu opisovanju.
Pri tem pa Vian nikakor ne zapade v dolgočasenje. Široke opise všečno kombinira z dialogi, pri čemer daje prednost slednjim. S tem roman dobi dinamiko, podobno vožnji z mestnim avtobusom, ko nekaj časa teče gladko in lahkotno, nato ob Vianovem naturalističnem momentu upočasni, pa kmalu spet pospeši. Zdi se, da tovrstna dinamika ni naključna in da si je avtor celo prizadeval z njuno radikalizacijo oba postopka potegniti vsaksebi. Medtem ko so dialogi maksimalno okleščeni in prvinski, se pri opisih Vian prav nič ni trudil, da bi jih naredil živahnejše.
Srceder je, kot zadnji izmed štirih “velikih” Vianovih romanov, najbolj koncipiran in po mnenju mnogih tudi najbolj zrel. Avtor, ki je imel vse skozi odklonilen odnos do treh stebrov povojne Francije – cerkve, vojske in politike - je s pomočjo Jacquemortovega pohajanja vaškem okolju, francoski družbi in njenim vrednotam najočitneje postavil svoje popačeno, a duhovito in lucidno zrcalo. Boris Vian pri tem vaškega okolja ni vzel kot reprezentativen primer vsega slabega, pač pa je tak, v literaturi pogost postopek obrnil glavo. Tradicionalno, konservativno okolje pri Vianu samo (naglas na A) opozarja na svojo ujetost v miselne in vrednostne okove. V Srcederu je župnik tisti, ki z boksarskim dvobojem z mežnarjem dokazuje, da ljudje potrebujejo le kruha in iger ter da je vera luksuz. Vaščani svoj sram in slabo vest prodajajo posebnežu v krvavem potoku in tako ohranjajo miselnost odpustkov tudi 450 let po Luthru. V Srcederu vaški otroci, namesto v naravi, otroštvo zaradi paranoične matere, ki se boji, da jih bo pokončala že travna bilka, preživljajo zaprti v kletke.
Vianov močnejši družbenokritični angažma je občuten tudi v tonu, ki prežema Srcederja. Ta je resnobnejši, bolj umirjen in enovit. Če je v delu Pena dni, denimo, ves čas čutiti avtorjevo pisateljsko igranje, duhovitost, ki jo zbujajo bolj ali manj bizarni motivi, in nerazložljivo sproščenost, pri Srcederju prostor med črkami polni camusovska ravnodušnost. V tem kontekstu bi bilo zanimivo brati nadaljevanje romana, saj je bil Srceder mišljen kot prvi del zaradi Vianove nenadne smrti nikoli dokončane trilogije Kraljičina dekleta.
Z vidika družbenokritičnega momenta romana se zdi aktualizacija Borisa Viana v slovenski literaturi v zadnjih letih toliko pomembnejša. Pa ne zaradi tega, ker je oportunizem preprosto všečen ali ker so Vianovi pogledi še danes aktualni, pač pa zaradi načina, kako ta oportunizem Vian v svojem zadnjem delu artikulira. S prevodom Srcederja in nasploh z Borisom Vianom se aspekt literarnega presojanja pomembno in močno širi čez okope šolskih beril in literarnega kanona, ki ostajajo vse prevečkrat neprehodni.
ODPOVED: Z Borisom Vianom je srce drl Nejc Marcen.
Komentarji
komentiraj >>