Sreda, 2. 6. 2010
bruc
V zadnjem obdobju je bila za vse “fane” The Stooges izjemnega pomena izdaja zbirke “Funhouse”, ki je predstavila snemanje njihovega pomembnega albuma in to kar na sedmih CD-jih. Pričujoča koncertna zbirka iz leta 1971 zajema štiri CD-je, vendar ti po zgodovinski pomembnosti morda prekašajo omenjeno studijsko zbirko. Skeptiki, ki ste v preteklosti večkrat naleteli na številne “bootleg” verzije, sumljive zvočne kvalitete, morda ne verjamete, toda kaj kmalu se bo vaš dvom razblinil v nič. (v celoti!)
* V zadnjem obdobju je bila za vse “fane” The Stooges izjemnega pomena izdaja zbirke “Funhouse”, ki je skoraj preveč temeljito predstavila snemanje njihovega pomembnega albuma, in to kar na sedmih CD-jih. Koncertna zbirka iz leta 1971, ki jo boste poslušali nocoj, no, vsaj delček, zajema štiri CD-je, vendar ti po zgodovinski pomembnosti morda prekašajo omenjeno studijsko zbirko. Skeptiki, ki ste v preteklosti večkrat naleteli na številne “bootleg” verzije sumljive zvočne kvalitete, morda ne verjamete, toda kaj kmalu se bo vaš dvom razblinil.
Nocoj namreč obravnavamo edine posnetke The Stooges, na katerih imamo možnost slišati kratkotrajno dvojno kitarsko kombinacijo Jamesa Williamsona in Rona Ashetona. Ta kitarska kombinacija je vredna vse pozornosti. Prepričan sem, da v zgodovini resničnih rockovskih godb ni bilo tako eksplozivnega kitarskega para, ki ga boste slišali na nocojšnjih posnetkih. Njuna kitarska napadalnost je tu izrazita, točna, prefinjena in inovativna. O Scottovih bobnarskih podvigih verjetno ni potrebno veliko razpravljati, kajti od nekdaj je svoje ritmične naloge opravljal presežno. Bill Cheatham je v tistem času prepustil basovske naloge veliko bolj artikuliranemu basistu Jimmyju Recci. Prav njegove virtuozne basovske linije dajejo tem posnetkom še dodaten presežen naboj. Kombinacija odličnih glasbenikov, izjemno zanimiva lista skladb, eksplozivna rockovska energija in pozitivna koncertna napetost dajejo tem posnetkom odločilen, presežen zgodovinski pomen. Williamson se je zasedbi pridružil prav v času, ko sta nastala prva dva albuma nocojšnje zbirke. Avgusta leta 1971 so se The Stooges v takšni zasedbi, ki jo obravnavamo nocoj, že razšli.
Na turneji je bilo odigranih deset koncertov in tokratni posnetki zajemajo štiri od njih. Posnetke je zabeležila kar zbrana publika, tako da o kakšni zavidljivi zvočni kvaliteti ne moremo govoriti. No, newyorški in detroitski koncert je zabeležil slavni punkrockovski menedžer Danny Fields in prav ti posnetki so bili prodani britanski založbi Easy Action. Prva dva CD-ja predstavljata koncerta v “newyorškem” klubu Electric Club. Na obeh koncertih je bila odigrana skorajda ista lista komadov, Iggyjevih vokalov se praktično ne sliši, toda instrumentalna izvedba benda je dobesedno fantastična, eksplozivno nevarna in neprecenljiva za razumevanje rockovskih godb. Skladbe, ki se znajdejo na teh posnetkih so praktično nepoznane, razen klasike “I Got a Right”. Na “playlisti” so se znašle nenadoma in o legitimnosti njihovih naslovov bi se dalo razpravljati. Na vseh štirih CD-jih gre praktično za podobno listo skladb, tako da ne boste preveč razočarani, kajti v nocojšnji oddaji ni časa za celotno zbirko.
Tretji CD je bil posnet na koncertu v St. Louisu, 27. maja 1971. Gre za “bootleg” verzijo sicer kar solidne zvočne kvalitete. Zadnji CD pa je nastal na detroitskem koncertu, 13. aprila 1971. To je bil prvi koncert njihove turneje. Nocojšnji koncert bomo začeli s skladbo “I Got A Right”, ki jo najdemo na drugem CD-ju zbirke in je bila posneta 15.maja 1971 na koncertu v Electric Circusu, nadaljevali bomo s skladbo “You Don’t Want My Name” s prvega CD-ja, ki je bila posneta en dan pred prvo, prav tako v Electric Circusu. Sledijo “The Shadow Of Your Smile” in Iggyjevo preizkušanje “croonerskih” sposobnosti, odlična izvedba “Dead Body/Who Do You Love” in “Big Time Bum”, eksplozivna “groovie” verzija “Do You Want My Love”; vse navedene skladbe so bile posnete na prvem koncertu v Electric Circusu. Nocojšnji koncert RŠ bomo zaključili še z verzijama “Fresh Rag” in “Big Time Bum”, ki sta nastali na njihovem prvem koncertu v Detroitu. The Stooges so bili v času teh koncertov v resnično kaotičnem obdobju, toda kljub temu so bili na odru neuničljivi. Upajmo, da bo tako tudi v sodobnem času, ko Rona ni več, in kitarske naloge ponovno prevzema James Williamson.
Obilo užitkov ob poslušanju vam želi Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>