Kulturist Andraš Harajda, štiridesetletni suhljati Mađar je sinoči ob desetih zvečer potem, ko je ves nedeljski popoldan zmerno pospravljal, pometal in pomival MKSMC, sedel na svoje dvokolo. Mene je pustil pod protikomarno zaprtostjo kupole v soparni Pisarni predtem pa s svojim komentarjem botroval naslovu tega prispevka. V soboto, 29. maja 2010 je bil namreč tudi on na divji portoroški plaži kjer se je trem do petim tisočem iztekalo obletnično veselje »Dan mladosti« s kulturnim programom in tombolo Kluba študentov občine Piran (K(e)ŠOP). Andraša, edinca očeta Andraša in mame Nore iz Budimpešte, je presunila količina zelo opitih mladih. Ne spomni se kdaj jih je videl nazadnje toliko. Ker sem 59 letni alkoholik vlival vase teden dni brez uvoda in brez premora a s prizanesljivim iztekom in je bil eden teh dni tudi torek, 25. maja, tokratno povzemanje dogodkovnega suvanja »10 eurov na 7 minut« imenujem »Teden mladosti«.

Z Arijanino šestnajst let mlado limuzino sva (soprožno) v že omenjenem torku do Sužida 34 pripeljala večino braniškega vina iz kleti Jožice Pavlica, nekdanje predsednice delavskega sveta nekdanje tekstilne tovarne. Trije litri od desetih so žal stekli v prtljažnik , sedmim pa je bilo usojeno zliti se skozi davkoplačevalske goltance. Pesnik Ivan Volarič- Feo, ki pride nastopit s performansom na letošnji Koperground, je shujšal od 85 na 78 kilogramov, zaupa svojemu zdravniku, še bolj pa samemu sebi, pije tablete in poje precej solate ter pričakuje od države bajno penzijo 380 eurov. Soglašali smo, da je to dosti bolje kot 220. Politična poanta tega odstavka je njegov sveži rek, ki si ga je kuhar in šofer Vili, takoj zapisal: » Povsod je lepo, pri nas je Drugače!«.

V četrtek smo bili ponosni soorganizatorji koncerta tria virtuozov »Jeane Louis«. Presenetila me je njihova silovitost, občinstvo je bilo nenavadno, boljše in tudi srednjeletno. Novinarstva seveda ni bilo, uživalo za članarino 1, 2 in 3 eure je 50 oseb. Po nedvomno kakovostnem instrumentalnem nastopu mladih in mišičastih čarovnikov , ki jih vabijo tudi na đez festivale a jih ni niti v živo niti v mrtvo prenašal Radio Študent, si privoščim reči; vse v redu in čudežno in seksapilno, vendar. Manjkala so mi besedila in petje, manjkala mi je ironija. Bila je zvočna magija za katero sem bil utrujenec od melodičnih in ritmičnih šablon zelo hvaležen. Kulturnemu dogodku, ki so ga uprizorili skromni, nadarjeni in vzdržljivi mladi možje je manjkala mogoče pesnica, ki bi izgovarjala tudi s telesom. Tako pa je večer izzvenel kot okrasen, kot prispevek k pozabi.

V petek dopoldne ob enajstih smo največ po zaslugi dveh naprednih gimnazijskih profesoric, mogli dijaštvu pokazati 35 milimetrsko grdobijo, film režiserja Balabanova » Tovor 200«. Posnet je po resničnih dogodkih, ki so se zgodili med afganistansko vojno v takratnem SSSR-u. Zabavi in lahkotnemu dobičku predan fant odpelje ponoči po plesu in vatanju, hčer pokrajinskega sekretarja partije na kmete po še en požirek vodke. Drama prileti v svoj konec tako, da to nasilno razdevičeno, posiljeno in ugrabljeno dekle ostane ponorelo od groze ob dveh truplih in pravkar ustreljenem ugrabitelju. V epilogu profesor ateizma pride prosit za sveti zakrament krsta njenega otroka, mladi pridanič pa se v Sanctpetersburgu dogovarja s sinom profesorja ateizma o širitvi mreže dobičkanosne preprodaje: severnim domorodcem alkohol za jelenje kože, v mestih pa te kože za velik denar. Še bolj kot prej sem prepričan, da Balabanov ni opolzek cenenež ampak pomemben režiser, ta njegov film pa umetnina posneta v času, ko je umetnost mrtva ostal pa je le še svet umetnosti. To zadnje trdi Zoran Todorovič in verjamem mu na besedo.

V petek zvečer smo morali pred 35 milimetrsko projekcijo dokumentarca »Človek na žici« prvič v treh letih našega umetniškega kinematografanja zamenjati žarnico 53 letnega projektorja ISKRA. Prvi kinooperater DPZN Vid je najbolj zaslužen za uspešno zamenjavo; tistega dne je pisal maturo. Poldokumentarni film se mi je zdel precej patetičen a vseeno dovolj zanimiv tudi kot poročanje o času v katerem sem bil tudi jaz v cvetu svojih let. Osrednja oseba filma, človek, ki se je leta 1974 med New Yorškima TWC nebotičnikoma sprehajal med oblaki, rad izziva policiste in ljubi nezakonite smrtno nevarne plesne korake. Štirideset let kasneje je še vedno vitek in v formi. Režiserja so zanimali predvsem dogodki do vrhunca performerjeve kariere, ko ga je spoznala tudi Amerika. Meni se je zdelo najbolj zanimivo tisto na koncu, ko je akrobat povedal, da je šel takoj na vodno posteljo s privlačno občudovalko, ki je navalila. Mogoče je prava označba za vrvohodca »ambientalni umetnik«. Vendar ; ambijent se je zelo spremenil, nebotičnika sta porušena, ostaja vznesenost šestdesetletnikov in šestdesetletnic, ostajajo posnetki iz njihove- moje mladosti, ko je bilo vse mogoče. Art! Skoraj L´art pour l´art. Film in umetnika verjetno rešujeta predvsem drznost in resničnost dejanja samega.

V soboto zvečer nas je bilo vseh skupaj mogoče deset na projekciji filma »Damjanova soba« . Režiserka Jasna Krajinovič živi in ustvarja zadnjih petnajst let v Belgiji. Pred kratkim jo je za ta film ujela Zlata ptica in pravi, mogoče se šali, da je stopila v službo Ministrice Kresalove. Govori francosko z belgijskim naglasom. Vse kar je povedala moderatorju Denisu Valiču pred nami vsemi in sploh vse kar je izgovorila ta večer , nam je ugajalo, bilo dostikrat šaljivo a zmeraj tehtno. Tako je bilo tudi dokumentarno filmsko delo o dvajsetletnem mladeniču, ki je pred petimi leti v Šoštanju ubil klošarja. Polovica filma je posneta še v zaporu, polovica pa že na prostosti. Damjan ugotavlja, da se nahaja v krogu iz katerega ni izhoda. Jaz ugotavljam, da smo spoznali filmsko ustvarjalko, ki podobno kot mi prezira produkcijo namenjeno pozabljanju. Pozabljanju na to, kar je res.