Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Import Export (2275 bralcev)
Torek, 1. 6. 2010
dare p



Podobe družbenih patologij v tem igrano-dokumentarnem filmu Ulricha Seidla prikazujejo eksploatacije na obeh straneh šengena. Brezkompromisni prikaz logike odnosov med Zahodnimi in Vzhodnimi Evropejci, med ženskami in moškimi, med čistilkami in njihovimi šefi prikaže njihovo življenje kot golo eksistenco, ki ji kapitalistični sistem akumulacije ne namnoži občutka sreče, kaj šele osmisli bivanje. Gre torej za film, v katerem je človeška eksistenca še najbolj podobna eksistenci nagačenih živali.

Po slovenski premieri na ljubljanskem filmskem festivalu pred tremi leti je v redno distribucijo dvornega kina te dni priromal film avstrijskega režiserja Ulricha Seidla z naslovom »Import Export«. Filmske podobe družbenih patologij v tem igrano-dokumentarnem filmu prikazujejo eksploatacije na obeh straneh Šengena. Brezkompromisni prikaz logike odnosov med Zahodnimi in Vzhodnimi Evropejci, med ženskami in moškimi, med čistilkami in njihovimi šefi prikaže njihovo življenje kot golo eksistenco, ki ji kapitalistični sistem akumulacije ne namnoži občutka sreče, kaj šele, da bi ji osmislil bivanje. Gre torej za film, v katerem je človeška eksistenca še najbolj podobna eksistenci nagačenih živali.

V ospredju sta zgodbi dveh protagonistov, ki se nikoli ne srečata. Bolniška sestra Olga iz ukrajinskega mesta, evfemistično rečeno vukojebine, se v želji po dostojnem življenju in rednem plačilu napoti na drugo stran Šengena in materi prepusti skrb za svojega otroka. Na Dunaju je lahko zadovoljna, da jo vzamejo za čistilko v domu za ostarele in za razliko od svojih prijateljic v Ukrajini ne prodaja mesenih užitkov potrebnim Nemcem preko spleta. Izbira med seksploatacijo in razredno eksploatacijo se prej kot slej izkaže za nemogočo izbiro. Zahod migrantski delavki z Vzhoda namesto sperme brizga dobršno mero ksenofobnega resentimenta, pokroviteljskega nasmeha in celo nekaj iskrene pomoči.

Pauli, mlad brezposeln varnostnik z Dunaja, v filmu igra lik nekakšne belske zalege Zahoda. Je nekakšen »underdog« brez perspektive, brez službe in brez družine, ki bi mu predstavljala kakršnokoli zavetje. Ker Seidl ne dopušča veliko razlogov za upanje, se nam lahko samo zdi, da svoje mini razodetje po ugodni ceni doživi na poti v Ukrajino, kamor ga s seboj vzame očim, ki je med drugim tudi prodajalec odsluženih avtomatov na srečo.

Na osi Zahod-Vzhod je enačba ekonomske menjave sila preprosta: poceni »outsourcing« iger na srečo na Vzhod pomeni uvoz vzhodnoevropske bede, ki se jo lahko kupi za nekaj evrov. Pri tem je film v seciranju zgodbe brutalen in skoraj didaktičen. Statični prizori, v katerih je Seidl namenoma posnel veliko improvizirane igre, razkrivajo režiserjevo stališče, ko gre za vprašanja družbe. Kot omenja v svojih intervjujih, ga ne zanima posameznik, temveč družba. Pri tem je Seidl humanist, ki je kamero uporabil kot skalpel, s katerim je globoko zarezal v družbeno telo.

»Import Export« je portret dveh strategij preživetja. Na Vzhodu preživetje pomeni polno skledo in lastno streho nad glavo, na Zahodu preživeti pomeni ne propasti v moralni brozgi še tako piškave neeksistence. A se v teh potujočih aksiomih med Vzhodom in Zahodom Seidl ne ustavi zgolj pri golih strategijah ekonomskega preživetja. Dokumentarni posnetki izjav resničnih dementnih pacientov v geriatrični bolnišnici zastavljajo vprašanja o absurdnosti bivanja nasploh. In to v družbi, ki se tako zelo boji smrti, da se krčevito oklepa življenja.

Seidlovi zgodnji filmi portretirajo družbo odtujenosti, sadizma in pomanjkanja kakršnekoli empatije. V svojem filmu »Živalska ljubezen« dokumentira odnos med psi in njihovimi lastniki, ki v svojih ljubljenčkih pogosto najdejo nadomestek za manjkajoče radosti življenja in empatijo. Res je, v družbi, ki ne premore občutka za humanost, je bodisi štirinožec bodisi ukrajinska prostitutka dovolj dober katalizator za umsko zafrustiran in čustveno hendikepiran živelj. Po načinu objektivnega in nevpletenega snemanja je Seidl skoraj pornografski, vendar je za vso to neumorno mantro portretiranja družbenih patologij možno spregledati agendo kritike družbe.

V filmu, ki tako hladno, a brez črno-belih odtenkov podaja vivisekcijo družbe, ne moremo mimo režiserjevega kančka empatije do portretiranih predstavnikov razčlovečene družbe. »Hassliebe« še najbolje opisuje sovražnost, ki jo v svoji ljubezni do portretiranja in opazovanja avstrijske družbe čuti Seidl. V zborček uglednih avstrijskih »onečejevalcev gnezda«, kot sta Bernhard in Jelinekova, so tako upravičeno postavili tudi Ulricha Seidla.

Svojo neprizanesljivost do družbe, ki lažje kot resnico prenese z marcipanom olepšano laž, v filmu še najbolj portretirajo groteskni prizori obsesivnega čiščenja. Denimo trenutek čiščenja zob nagačene lisice, pri katerem malomeščanski čut za čiščenje medzobnega prostora dovolj dobro ilustrira vsako odstranjevanje tujkov, ki jih avstrijski občutek za dostojnost tako težko prenese.

Svoje gledalce Seidl v intervjujih tolaži s tem, da je portret realnosti v njegovih filmih manj krut od tiste dejanske resničnosti. Radi bi mu verjeli, še posebno, ker se ne tolaži z iluzijo, da film lahko spremeni svet. Po njegovem mnenju film lahko spremeni le pogled na družbo. V tem potrpežljivem gledanju, čudenju in stremljenju je Seidl izredni opazovalec človeškega bivanja v družbi. Nič čudnega torej, da se bo njegov naslednji film ukvarjal ravno s posebnostmi avstrijskih kleti.

Ljuba poslušalka in dragi poslušalec, naj se vama prihodnjič med vožnjo po avstrijskem podeželju mimo tistih hišk sladolednih barv v ličnih predpasnikih nikar ne mudi vročično pohojati pedala za plin. Poskušaj se ustaviti in se tej ničevi eksistenci zazri globoko v oči. Morda boš ugotovil, da avstrijsko družbeno sprejemljivo vedenje ni nekaj, kar bi bilo potrebno obravnavati zgolj v mejah neke določene narodove biti.

Avstrijski družbenokritični refleks je s šilcem žganja poplaknil Dare Pejić.



Komentarji
komentiraj >>