Pri prenosu ustanoviteljskih pravic Arhitekturnega muzeja Ljubljana z Mestne občine na nacionalno raven, torej na ministrstvo za kulturo, sta bili čudežno izpuščeni Plečnikova hiša, ki stoji v bližini KUD-a, in preostala Jožetova zapuščina. Stvar je v tem, da le-ta, v despotskih očeh Mestne občine, ni več zanimiva samo še kot prostor z izrazitim arhitekturnim potencialom. Zdi se, da jo želijo Zokijevi avtokratski kremplji prestrukturirati v neke vrste instant-turistično atrakcijo v stilu: naš Jožek je pa j
Kaj je pravzaprav tisto, kar si želi sleherni oguljeni opičnjak, če banane postavimo na odstavni pas ... no ... marsikateri pavijanski samici bi prav ta pregnala strastno rdečico z njene prelestne zadnjice. Predvsem pa je pomembno, da bi si omenjena samica, pa tudi samček, s prekleto banano želela početi tisto, kar bi pač hotela. Še posebej, če bi banano utrgala njuna lastna roka.
Ne zatiskajmo si torej oči pred dejstvom, da si želimo moči. Preproste avtonomne moči nad stvarmi, ki si jih želimo, lastimo in po katerih hlepimo. Ne gre za manifestacijo agresije oziroma dominacije, prej za preprosto priznanje soopičnjaku, da je ... da biva ... da ga vidimo in spoštujemo njegov obstoj. Naša moč je v odnosih, v socialni koheziji, ki jo je odplaknila trenutno dominantna ideologija zahodnega globalizma. Če temu ni tako, naj vsi objestni bogatuni zasidrajo svoje jahte sredi oceanov ... v iskanju samote, popolne socialne askeze. A ni ga bogatuna, ki ne bi želel, da ne vidijo njegovega bogastva. Ni ga oblastnika, ki bi skrival svojo moč ... in ni ga nemočnega, ki bi si ne želel moči.
In prav za to gre tudi na slovenski kulturno-politični sceni. Za distribucijo moči. Za preprosto ´kurcomerjenje´, če hočete. Brez koncepta, doslednega strateškega načrta, ki bi predpostavil jasno zarisane cilje. Z obilico politične arogance in talentom za neposluh. Vsake toliko se pač zamenjajo mandati, s Širčevo in Zokijem pridejo do besede novi načelniki za kulturo, z njimi pa tudi avtokratske predstave o razvoju kulture. Po prigodah Ljubljanskega lutkovnega gledališča in nekaterih ostalih žrtvenih jagnjih slovenske kulturne politike je tokrat nasrkal Arhitekturni muzej v Ljubljani (AML). V pogajanjih o preoblikovanju in prihodnosti omenjenega muzeja, ta naj bi se po novem preimenoval v MAO – Muzej za arhitekturo in oblikovanje, sta se Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo hladnokrvno oddaljila od dialoga s stroko in zaposlenimi. Več o tem, kako je, če te nabriše avtokratski falus, nam bo povedal ravnatelj Arhitekturnega muzeja v Ljubljani, dr. Peter Krečič ...
Dragi poslušalci, ljubitelji in privrženci dialoga, ne želimo vam mašiti cerebralnih poti s kronologijo posameznih poizkusov komunikacije ljubljanskega arhitekturnega muzeja z Mestno občino Ljubljana in Ministrstvom za kulturo. Seznam teh neuslišanih krikov je enostavno predolg. Prav v okvirih njegove nesramne dolžine se namreč skriva to piškavo hudičevo seme, ki ni obrodilo konsenzualnih sadov. S strani ministrstva smo preko medijev izvedeli le, da je ˝komunikacija potekala˝ in da so se pred prenosom ustanoviteljskih pravic do Arhitekturnega muzeja Ljubljana z Mestne občine na nacionalno raven temeljito posvetovali z njegovim vodstvom ... a ´komunicirajo´ vendar tudi šimpanzi, ko si v svoje nemarne zadnjice izmenično vtikajo prste!
Gre torej za način, ki se ga ljudje poslužujemo pri vsakodnevni medsebojni komunikaciji. In prav tu se je zataknilo. In če se zatakne že v sferi kulture, le kako se bo šele v prvi beznici za vogalom ... saj veste, kako cvetoča je pomlad, ko se srečata neonacist in peder ... navadna sraka pač ne čivka kot sinička, če ostajamo pri načinu.
Konstruktivnost slehernega dialoga je tako venomer ogrožena, ko nad določenim osebkom zavisi stigma malopridnega študenta. V iskanju te vzvišene vrste komunikacije lahko ob pravilnem doziranju ignorance prihaja do določenih nepredvidenih šumov in preprek. A kljub temu se jedrce kaj zlahka izlušči in rdeča nit se najde. O omenjeni problematiki smo vzpostavili elektronski dialog, in sicer s profesorico za kulturno politiko na fakulteti za družbene vede, Vesno Čopič:
˝Spoštovani Kal, lepo se sliši, da ste moj študent, a v resnici niste. In to je problem, ne le te fakultete ampak slovenskega visokošolskega študija oziroma njegovega smisla. Če hočete tudi nezaupnica meni in drugim, ki jih ignorirate. Morda predmetu. Vse je bolje kot študij brez študentov.˝
˝Kar se tiče ˝aferice˝ jo spremljam kot simptom nekih širših razmer in vzorcev delovanja. Zame niso problematični ´menedžersko-avtokratski´ prijemi, jaz sem za močno državo z jasnimi kulturnopolitičnimi vizijami in strategijami in ne za državo, ki streže svojim klientelam, samo da ima mir pred njimi in nima lastnih ambicij in vizije kulturnega razvoja. Zame ni notranja stroka v Arhitekturnem muzeju nič pomembnejša kot zunanja stroka. Stroka je stroka, sindikat pa sindikat. Zato je tisto, kar me moti, sam sklep o ustanovitvi Muzeja za oblikovanje in arhitekturo. Ta je namreč organizacijski akt, ki se ukvarja z ustanavljanjem, upravljanjem, vodenjem, financiranjem javnega zavoda ... torej tisto, kar bi potrebovali, če bi šlo samo za organizacijske spremembe. Pa ni tako. Gre tudi za konceptualne, za te pa je potrebna strateška študija oziroma strategija z akcijskim načrtom, ki bi ocenila stanje v tem muzeju in potrebe področja arhitekture in oblikovanja v razmerju do muzeja in pričakovanega razvoja. Za premik ni dovolj sprememba imena in akta, ampak je potreben vsebinski dokument, iz katerega bi se videlo, na kakšen način, s kakšnimi sredstvi in s kakšnimi spremembami se bo željeni premik zgodil. To torej pogrešam, ne pa iskanja konsenza z zaposlenimi ali vodstvom muzeja. In seveda tak dokument lahko nastane samo v stroki in v soočanju različnih pogledov v njej. Končna odločitev je nato politična. Ampak šele nato.˝
˝Plečnik je zaščitni znak Ljubljane, ki se ga oklepa. Morda potrebuje Plečnikov muzej? Če pa hočemo MAO kot prostor sodobne arhitekture in oblikovanja, pa povejmo, kako se bo to zgodilo. Sodobne arhitekture, ki bi iz ljubljanske kulturne infrastrukture naredila nacionalno, ni. Financiranje odraža kulturo prizidkov, nacionalni muzeji pa zadrego. V Narodni galeriji je telovadnica, v Narodnem muzeju še vedno tudi Prirodoslovni muzej, Metelkova pa sračje gnezdo ...˝
Nemara res ne gre le za konsenz, ampak za lucidne sanje nekega menedžerja – avtokrata. Ako bi poševnooki vele-tiran Mao Zedong še enkrat sanjal realno, bi bilo na svetu še kakšnih 50 miljonov kitajcev manj in njegova slika bi visela v Zokijevi pisarni na Mestnem trgu. Kakorkoli že, konsenz brez tistih, ki v Arhitekturnem muzeju Ljubljana že vrsto let skrbijo za Plečnikovo zapuščino, se zdi nepravičen, vsaj nespoštljiv. Če pridodamo še dejstvo, da ravnatelj Arhitekturnega muzeja v Ljubljani velja za enega največjih poznavalcev, morda oboževalcev Plečnikove arhitekture, je res popolnoma nerazumljivo, da se ga iz omenjene problematike izključuje. Na očitke s strani ministrstva za kulturo, da se muzej prekomerno posveča velecenjenemu Plečniku in njegovi zapuščini, pa takole odgovarja zunanja sodelavka AML, dr. Petra Čeferin:
Stvari postajajo vedno bolj jasne. Pri prenosu ustanoviteljskih pravic z Mestne občine Ljubljana na nacionalno raven, torej na ministrstvo za kulturo, sta bili čudežno izpuščeni Plečnikova hiša, ki stoji v bližini KUD-a, in preostala Jožetova zapuščina. Stvar je v tem, da le-ta, v despotskih očeh Mestne občine, ni več zanimiva samo še kot prostor z izrazitim arhitekturnim potencialom. Zdi se, da jo želijo Zokijevi avtokratski kremplji prestrukturirati v neke vrste instant-turistično atrakcijo v stilu: naš Jožek je pa jedel s tole žlico, pil kavo iz tele šalčke, sral je prav pod tistim drevesom in mastrubiral za tole pisalno mizo. Na vhodu pa vas bodo postregli še z brezplačnim izvodom revije Hopla in pedikuro. Naš Jožek pa se že obrača v grobu, saj mu kapitalizem rije po nevesti, njegovi zvesti ljubimki arhitekturi. Uf, kako bi bil Jožek hud. Stališče zaposlenih Arhitekturnega muzeja v Ljubljani glede omenjene problematike pa je predstavil kustos za fotografijo, dr. Primož Lampič ...
Ste za dialog? Morda za brezbrižno avtokracijo? Se med omenjenima skrajnostima odpira možnost srednje sivine? Je megla dovolj, da se stvari spremenijo? Nekaj pa je brez dvoma dokončno ... brez sprememb ni razvoja, ni vetra napredka. Kakor je tudi popolnoma jasno, da je spremembe mogoče izpeljati na mnoštvo različnih načinov ... in da najverjetneje interpretacija sedanjega napredka pomeni vsesplošno nazadovanje. Stagnacijo v popolno izumrtje empatije. Nastaja nov človek. Tak, ki ne odlaša in ne sprašuje. Zakaj bi ... saj dobro ve, da ne ve, kam gre. Na zadnje, to povsem nepomembno vprašanje, odgovarja dr. Peter Krečič...
banane je za vas pocuzal kal
Komentarji
komentiraj >>