Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
BERNAY'S PROPAGANDA: My Personal Holidays (Moonlee Records, 2010) (ponovitev 10. 6. 2010 ob 00.30) (2369 bralcev)
Četrtek, 3. 6. 2010
mcolner



V današnji Tolpi bumov prisluhnite drugi plošči 'My Personal Holidays' makedonskih družbeno angažiranih indie rockerjev Bernays Propaganda, ki z velikim zamahom osvajajo regionalno glasbeno prizorišče. (v celoti!)
* Pod okriljem založbe Moonlee je nedavno luč sveta ugledala druga studijska plošča v zadnjem času dodobra izpostavljene in vse bolj priljubljene zasedbe Bernays Propaganda iz Skopja. Ta se je vzpostavila pred nekaj leti na pepelu številnih podzemnih sestavov punk in hard core provenience, ki so združili moči v povsem novo zvočno in idejno konstelacijo. Bernays Propaganda so za razliko od hrupnih in udarnih Suns, SmartXbomb ali New Police State vzpostavili elemente povsem trendovske izraznosti, ki v širše okolje nekdanje Jugoslavije prinaša dobršen odmerek tako imenovanega indie rocka po britanskem vzoru.

Legendarni člani omenjenih punk in hard core zasedb so naredili dvojni populistični korak naprej, saj so glasbo približali širšim masam, medtem pa je sporočilnost ostala na družbeno angažiranem nivoju nove levice. Četverica je ob pomoči vokalno zmogljive in performativno prepričljive pevke Kristine Gorovske po izdaji prvenca 'Hapiness Machines' postala hit med širšim, zlasti mlajšim občinstvom. To je magična mešanica pop, rock in plesne glasbe, skratka, izjemno poslušljive glasbe ter dokaj radikalnih, a ideološko dobro strukturiranih sporočil.

Te ideje so skozi lahkotne pesmi malce nenavadno predstavljene, a so očitno namenjene neki širši propagandi. Prvenec je namreč prinesel izjemno poslušljive in poskočne hite, ki dobro delujejo v različnih kontekstih in žanrskih okoljih. Svoj pravi obraz Bernays Propaganda najboljše in najlažje dokazujejo na živih nastopih, ki so bili v preteklem letu dokaj pogosti tudi v naših logih. Zasedba izkazuje dokaj ambivalentno podobo, saj se je ujela v lastno zanko sledenja konceptom glasbene industrije, čeprav na dokaj marginalnem, skoraj DIY nivoju. Po letu dni od izdaje prvenca je namreč izdajo dočakala že druga plošča, ki pa že na prvi posluh deluje dokaj posiljena in zgolj podaljšek svoje predhodnice.

'My Personal Holiday' je sestavljena dokaj identično kot 'Hapiness Machines'. To je manira poslušljivega, melodičnega rocka, ki pušča dovolj manevrskega prostora za različne odklonske žanrske poudarke. Razgibana ritem sekcija je dopolnjena z inovativno, zasanjano in vselej nedistorzirano kitarsko linijo, ki se dopolnjuje in prepleta z mogočnim vokalnim vložkom. Prav glas je vsekakor zaščitni znak in vodilo zasedbe, saj je prav iz kombinacije petja in kitarske godbe izluščena esenca izraznosti Bernays Propagande.

Še vedno je zanimivo razmerje med formo in vsebino, med spevnimi pop napevi in aktivističnimi besedili, ki govorijo o nepravičnosti v sodobnem svetu, izkoriščanju kapitalističnega ustroja in medijskega vpliva na življenje nevednih množic. Tako za Bernays Propagando ni povsem jasno, ali začenjajo pri vsebini, to je sporočilu, ali formi, to je glasbi sami. Po slišanem sodeč se celota nagiba zlasti k slednjemu, saj navzven skupina deluje kot povsem klasičen in nenazadnje dokaj uspešen rock bend.

Z novo ploščo je zasedba glasbeno ostala nekje v ustaljenih in preverjenih vodah. Opazna je rahla ukinitev poskočnih plesnih ritmov ter rahlo raztezanje in umirjanje komadov, ki povzemajo vse bolj progresivno formo. A kljub tem rahlim spremembam se vse preveč očitno zarisujejo močne in dokaj neposredne povezave s predhodno ploščo. Tako recimo uvodni komad 'Namesti frizura i gladuvaj' izkazuje skoraj identično zasnovo kot prvi komad prvenca 'Kill Me', oba pa sta očitno navezana na zvočno estetiko kakšnih Franz Ferdinand. Naslovni komad 'My Personal Holiday' ali 'Preživeav' povzemata novovalovsko plesne in malce hitrejše ritme, spet drugi 'Ovaj den da pomine' se spopada z večglasnim petjem ter počasnejšo in pazljivejšo ritmiko, a je na plošči morda še najbolj inovativen in izstopajoč.

Bernays Propaganda so tako skoraj v naglici svojega relativnega uspeha morda prehitro in premalo premišljeno izdali svojo drugo studijsko ploščo, ki je sicer dobro zasnovana in korektno izvedena, vendar ne prinaša nobenih ekstatičnih presenečenj. Pravzaprav gre res zgolj za nekakšen podaljšek prvenca. Če sledimo doslednosti DIY principa, bi lahko – glede na kratke dolžine obeh izdaj – skopski kvartet obe studijski plošči izdal na enem samem ploščku. Nenazadnje sta slogovno in zvočno skoraj povsem poenoteni. A na drugi strani to ni v skladu z marketiškimi zakonitostmi glasbenega posla, ki se jih Bernays Propaganda kljub vztrajni kritiki sodobnega kapitalističnega ustroja zvesto držijo.

pripravil Miha Colner


Komentarji
komentiraj >>