Petek, 4. 6. 2010
goran
Digitalni avant funker s svojim novim albumom nadaljuje avanturo s soulom in r'n'b-jem. Potem, ko se je zdelo, da je s prejšnjim albumom (Jim, 2008) nekoliko izgubil kompas, sedaj s ponovno nekoliko bolj elektronsko obteženo ploščo, upraviči sloves enega zanimivejših sodobnih kreativcev. (v celoti!)
* Ob nedavnem gostovanju nemških elektrončkarjev Mouse on Mars, je Jan St. Werner v intervjuju ob omembi izvrstne plošče Gonjasufija vihal nos, češ »spet ta Warp«. Je že res, da je ta britanska založniška velikanka ob omembi pop elektronike morda prva na jeziku povprečnega poznavalca sodobne elektronske glasbe. Je pa tudi res, da je najbolj očitna referenca za tiste zanimivejše premike v elektroniki postala povsem upravičeno. To vedno znova potrjuje tako starejša warpova generacija pa potem novejša, ki se je formirala nekje na prelomu tisočletja, v zadnjem času pa tudi zanimivi novinci, s katerimi Warpovci širijo svoj že tako precej eklektičen okus. Zakaj je Warp tam, kjer je, lepo izpostavi tudi nova plošča Jamieja Lidella. Če se je v svojih začetkih še precej očitno opiral na zvočnost, ki so jo v devetdesetih postavili njegovi somišljeniki, je že s svojim naslednjim albumom krenil v povsem svojo smer.
Podobno, kot so to v novem tisočletju storili malodane vsi vidnejši Warpovi kreativci. Pripišemo jim lahko torej predvsem neka skupna izhodišča, medtem ko jih je lastna vizija danes, v zreli ustvarjalni fazi, vse po vrsti zapeljala na različna pota.
Kam pes taco moli, je Lidell sicer nakazal že na svojem prvencu 'Muddlin Gear' v letu 2000, ko je, takrat še ne tako prefinjeno hedonističen, perverziral z eno najbolj opolzkih, seksi skladb 'Daddy's Car'. Zato ni naključje, da ga je s svojima prihodnjima albumoma zaneslo na sled samega Princea in Motownovna. Tisti, ki smo Lidella spremljali že v zasedbi Super_Collider, v kateri ustvarja s Cristianom Voglom, smo o njegovih soulovskih pevskih vzgibih sicer vedeli že prej. Svoje zabavljaštvo in predvsem zavidljive vokalne sposobnosti, pa je Lidell vselej hranil za živo nastopanje, v kar smo se navsezadnje prepričali tudi že v Ljubljani. Energija, strast in predvsem odbitost, ki jih Britanec uspe ujeti le v svojem semplerju, glasu in performativni svobodi, ga je povzdignila med najzanimivejše koncertne elektrončkarje. Mnogi, tudi iz vrst njegovih glasbenih kolegov, si zato želijo njegovega koncertnega albuma, ali pa albuma, ki bi vsaj približno obeležil Lidellove koncertne vragolije. Deloma se jim je želja že izpolnila s ploščama Multiply in Jim, še korak dlje v tisto surovo, a čutno energijo, s katero rajca na koncertih, pa sedaj prinaša plošča 'Compass'.
Album 'Multiply', s katerim je Lidell prvič nagovoril širšo publiko, je bil sprejet z glasnim odobravanjem, že z naslednjo ploščo 'Jim' iz leta 2008, pa se je začetno navdušenje nad digitalnim funkom poleglo. Zdelo se je, da Lidell z njim ni povedal nič novega, preprosto je le naredil nekoliko bolj bledo kopijo predhodnika. S ploščo 'Compass', kljub sorodnosti z obema predhodnikoma, te napake ne ponovi. Ponovno se bolj opre na izjemne zvočne domislice, ki brišejo mejo med živim inštumentiranjem in elektronsko manipulacijo. Pa tega ne stori iz kakšnih kvazi filozofskih vzgibov, kar se rado zgodi v takšnih primerih. S to zanimivo sintezo akustičnih in elektronskih zvokov, predvsem kreira razpoloženje in nadgrajuje nekatere domislice Motownovcev. Denimo tisto, da glasbeniki v studiu ropotajo vsi hkrati, da glasba »zadiha«. In Lidell se te ideje uspešno drži ter jo obenem skozi svojo elektrončkarsko izkušnjo zavidljivo razširi. Ponovno se drži svoje preverjene filozofije; »če se družiš s čemerneži, tudi sam postaneš čemernež«, zato se je v studio zaprl z izbrano ekipo veseljaških posebnežev, med katerimi nedvomno izstopata Beck in Feist. V skladbah, kjer sodelujeta, se njunih specifičnih izraznosti sicer ne da spregledati, toda tisti največji pečat vseeno pritisne Lidell. Preprosto se zdi, da se v tej seksi, zabavljaški estetiki počuti kot v očkovem avtu.
'Compass' je plošča, ob kateri preskočiš tisto prvo, zaljubljeno spogledovanje in se stvari lotiš bolj pogumno. Razgibanost skladb seže vse od romantičnih pop baladic, do punkovsko udarnih brijačin, ki jih Lidell skozi formo nekakšnega soulovskega pop avant funka, sestavi v enega najprepričljivejših letošnjih albumov.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >> Re: JAMIE LIDELL: Compass (Warp, 2010) (ponovitev 11.6.2010 ob 00.30)
-G- [04/06/2010]
Zher GUT Album!
odgovori >>